Udarci in druge kritike

Simptomatično: prav v dneh, ko je po dolgem času spet vsa novinarska srenja ob brutalnem napadu na Večerovega novinarja Mira Petka povzdignila svoj glas proti "gangstrskemu obračunavanju" s svobodo javne besede, nas je ameriško zunanje ministrstvo v svojem letnem poročilu o stanju človekovih pravic v svetu znova poučilo, da v slovenskem žurnalizmu poleg posrednih političnih pritiskov še zmeraj obstaja novinarska samocenzura, ki je posledica več kot 40 letne avtokratske vladavine. To, da si je oblast, ki je v očeh State Departmenta v odlični demokratični kondiciji, drznila prisluškovati telefonskim pogovorom televizijskega novinarja Tomaža Ranca, ameriške lajne o tem, kako stari razlogi za nesvobodo javne besede še zmeraj čepijo zgolj v novinarskih glavah, ni v ničemer spremenilo.

Avtocenzura, ki jo ameriški varuhi svobodnega sveta iz leta v leto odkrivajo na polju sicer formalno vzpostavljene svobode govora in tiska, ni morda produkt novih družbenih odnosov, v katerih so novi lastniki kapitala in politične moči poskrbeli za nove podreditve, ampak posledica starega reda, ki po dobrih desetih letih od njegovega spektakularnega propada s svojimi represivnimi prijemi še zmeraj odzvanja v previdnih novinarskih pisavah. Kam bodo tovrstni interpreti umestili brce, ki jih je dobil v glavo naš kolega Miro Petek? Bodo tudi v njegovem pisanju o manirah in mehanizmih, s katerimi so se dokopali do premoženja naši novi bogataši, odčitavali ostanke ideologije, v kateri je bilo neskrupulozno kopičenje bogastva v rokah manjšine povezano z izkoriščanjem večine? Medtem ko je ljubljanska gospoda pljuvala po medijih, ki da so vsi po vrsti v rokah ene politične opcije, je ta koroški novinar ne glede na roke, ki so si prilastile njegov časopis in pravico do apriornega sesuvanja njegovega dela, iz dneva v dan mukotrpno popisoval pravne, socialne in politične praznine, ki jih na periferiji ustvarjajo okoli sebe stebri nove družbe. Tu, v provinci, kjer morajo kljub Drnovškovim vedno bolj uspešnim gospodarskim kazalcem ljudje štrajkati celo za izplačilo svojih minimalnih plač, so velike politične teme o ideologijah in drugih simbolnih problemih ožje politične družine, ki v vsaki novinarski muhi enodnevnici lahko odkrije politično zaroto širših razsežnosti, tako irelevantne za vsakdanje preživetje produktivnih množic prebivalstva, da je čisto vseeno, če jih spodbijamo ali jim pritrjujemo. V tej drugi Sloveniji, ki s svojimi dohodkovnimi, izobrazbenimi, zaposlovalnimi, zdravstvenimi in še kakšnimi evidencami niti približno ne more v korak z ljubljanskimi standardi, se novinarski etos pač ne more vzpostavljati s pisanjem traktatov o komunistih in antikomunistih. Preveč ljudi vseh političnih barv se je v zadnji desetletki preveč brezobzirno igralo z usodami mnogih, da bi si novinarji, kot je Miro Petek, lahko privoščili izlete v take salonske višave. V tej drugi Sloveniji užaljena gospoda ne gre v polemiko, ne zahteva popravkov, ne piše javnih ugovorov, ampak grozi in kaznuje. Včasih pride tudi na dom.

Če bi kateremu od radikalnih kritikov domnevno enovite ideološke podobe slovenskega žurnalizma v resnici bilo mar za svobodo javne besede, ki da jo novinarji kratimo drugače mislečim na vsakem koraku, bi se lahko resno zamislil že ob julijski seriji člankov mariborskih profesorjev, ki so javno spregovorili o pritiskih, grožnjah, manipulacijah, nadzorovanju, sploh nesvobodi, ki je zavladala na mariborski Univerzi pod vladavino rektorja dr. Ludvika Toplaka. Proti koncu leta so zagnali vik in krik marševci, ki jim Toplakova Univerza ukinja študentski radio. Nazadnje je vodstvo taiste ustanove po vzoru nekdanjih aparatčikov poskusilo preprečiti tiskanje nepomembnega študentskega glasila Spekter celo s pismeno grožnjo tiskarni, da bo v primeru tiskanja postala "sostorilec eventualnih kaznivih dejanj". Če taki despotski virusi krotovičijo Univerzo, potem si lahko predstavljamo demokratične potenciale malih bogov, ki so se v času tranzicije dokopali do moči in oblasti. Ko so pred časom najeti varnostniki v ptujski Delti tepli stavkajoče šivilje, se nobeni lepi duši, ki da kaj na demokratično kulturo, dialog in druge vrline svobodnih posameznikov v svobodni družbi, ni zdelo vredno niti vprašati, kdo smo, kaj smo in kam gremo. Sicer pa je eno od vladajočih formul za vsesplošno ugonabljanje ljudi prejšnji teden obelodanil nekdanji direktor nekdanjega Tama. Po njegovem pripovedovanju je na sestanku o sanaciji Tama pri ministru Maksu Tajnikarju ugledni slovenski menedžer mirno prodajal strategijo "rešitve", po kateri "ljudi najprej stisneš, da jih je strah, potem jim znižaš plače, da jih ukrotiš in nazadnje z njimi počneš, kar hočeš". In kdor si domišlja, da se po tej strategiji v provinci ni odvijala tranzicija, ni le naiven, ampak je tudi enako slep kot tisti, ki poskuša mnoge probleme slovenskega novinarstva zreducirati na ostanke neke čudaške mentalitete. Kdor to počne, ne odpira vprašanj, ki jih na tem polju družbenega življenja morali odpirati. Prej narobe: zamegljuje jih.