Papagajsko ponavljanje (ne)resnic

Najprej sem, vznejevoljen nad papagajskih ponavljanjem nekaterih pogrošnih resnic ali pa tudi neresnic kar v vseh medijih po vrsti, mislil to kolumno začeti z naslovom "O kvaliteti našega novinarstva". Pa bi bilo krivično. Prvič, ker je v našem novinarstvu tudi mnogo dobrega, najbrž več kot slabega, in drugič, ker so se omenjenega papagajstva, ki me je vznejevoljilo, novinarji bržkone, kot še marsičesa slabega, nekritično nalezli od politikov.

Naj za uvod potem omenim eno tako politično, ne medijsko papagajstvo - in sicer tisto, ki ima za predmet izrekanja same medije. Da so politično enostranski, levičarsko-kontinuitetno usmerjeni, da je desno-pomladna politična opcija medijsko zapostavljena, da nima svojega dnevnika itd. Ona ga res nima, samo tudi tisto nasprotno trditev bi bilo treba jemati zelo z rezervo. Morda za Dnevnik in Delo do neke mere drži (recimo, za vrednostno usmerjenost pretežne večine komentatorjev ipd.), za Večer že ne. Ne le za tistega pod Predanom, tudi za tega sedanjega ne. Komentatorji so ostali isti, pišejo enako. Eni bolj levo, eni bolj desno - bralcem so znani.

Toda ta ugotovitev o relativni komentatorski enostranskosti nikakor ne drži tudi za verodostojnost in nepristranskost novinarskega poročanja o političnem dogajanju. Katerikoli dnevnik bereš, zveš približno isto. Če se kdaj jezim, da bistvenih političnih informacij o nekem pomembnem političnem dogodku (npr. o številu glasov pri kakšnem pomembnem glasovanju v parlamentu) ne najdem v nobenem mediju, gre tu za čisto navadno šlamparijo in ne za kakršnokoli politično tendenco. Ker to temeljno informativno funkcijo "stari" dnevniki v bistvu vendarle vsaj zadovoljivo opravljajo, ni čudno, da se na našem majhnem trgu noben nov dnevnik ni mogel uveljaviti. In kakor načelno nimam pomislekov zoper sklad za pluralizacijo medijev, jih imam na praktični ravni: nismo tako bogati, da bi metali milijarde proč v še en vnaprej izgubljen projekt desnega dnevnika. Če kdo ponudi učinkovit mehanizem, kako s takim skladom finančno podpreti notranjo pluralizacijo znotraj obstoječih treh dnevnikov, ga bom pa takoj podprl. Ali kaj drugega, podobnega, kar bi imelo vsaj minimalne šanse za uspeh.

Ne le, da v poročanju naših dnevnikov ni zaslediti kakšne bistvene pristranskosti. Tudi servilnosti do vlade, do oblasti nikakor ne. Prej nasprotno - marsikdaj površno, nepreverjeno objavljanje vsakega še tako neresnega udrihanja po oblasti, kot da so to resne kritike. V vsaki aferi mediji kar tekmujejo, kdo bo objavil več sočnih in zanimivih podrobnosti - njihova verodostojnost jih dosti ne zanima. Se pač borijo za trg, za bralce - politika gor ali dol. V sicer zelo občutljivi aferi Vič-Holmec, ki je zame slučajen plod banalne nesposobnosti ali morda tudi nezrelih ambicij nekaterih posameznikov iz četrte ali pete oblastne garniture, nikakor ne Likarja, Bandlja ali celo Drnovška, kombinirane s skrajno neprofesionalnim in senzacionalističnim pisanjem nekega novinarja (a medijsko prikazanega skoraj kot junaka v tej zadevi), so vsi skrajno resno objavljali tudi največje neumnosti, recimo tiste, kako da Drnovškovo vprašanje, ali so že preverili možnost, da bi nam to absurdno zadevo podtaknil kdo od zunaj, zasluži parlamentarno preiskavo ali ne vem kaj, češ da je hotel s tem pozornost odvrniti od pravih povzročiteljev. Z Drnovškom se, kot je znano, v kakšni stvari tudi globoko ne strinjam - tu pa sem ga iskreno obžaloval, s kakšnim primitivizmom okrog sebe se mora včasih bosti. Ali drug primer: ko je računsko sodišče skrajno formalistično - in kot za presojo zakonitosti predpisov v bistvu nekvalificiran organ - razglasilo, da je šolsko ministrstvo baje nezakonito izplačevalo nadure univerzitetnim profesorjem, so spet vsi (domnevno provladni!) mediji kar tekmovali med seboj, kdo bo našel bolj sočne izraze za domnevno nezakonito trošenje milijarde in pol na šolskem ministrstvu. Čeprav nam je v resnici šolsko ministrstvo s tisto domnevno "nezakonitostjo" ta denar ne zapravilo, ampak pol milijarde prišparalo.

V zadnjem času - ob sprejemanju novega zakona o medijih - spet v vseh medijih brez trohice kritičnega razmisleka slepo ponavljajo modro "ugotovitev" nekega novinarja ob začetku teh razprav pred letom dni, kako da so nove zakonske določbe o (ustavni!) pravici do odgovora nevarne medijem in svobodi tiska, ker da bo po njih politična stranka lahko mobilizirala 100 ali 500 svojih pristašev, da bodo zasuli časopis s svojimi odgovori - in časopis bo zadušen. Do leta 1994 je ta pravica v zakonu že veljala, pa sploh nikoli uporabljena ni bila, vsaj tako ne, da bi to vzbudilo javno pozornost ali celo spor - sedaj, ko jo po njeni sedemletni protiustavni ukinitvi ponovno uzakonjamo (in to z dodatnimi varovalkami zoper morebitne strankarske in podobne zlorabe), pa medijskih komentatorjev ta škandal sedemletne ukinitve neke ustavne pravice sploh nič ne zanima - o otroškem bav-bavu 500 naročenih prispevkov pa resno pišejo kot o resni nevarnosti. Jasno, mnogo udobneje je ponavljati take lepo zveneče "kritike", čeprav so prazne (saj je to "ugotovil" že nekdo drug, mi to le ponavljamo), kakor pa kaj prebrati, preštudirati, samostojno raziskati. Če počneš to slednje, ti kakšna mafija lahko še razbije glavo - papagajstvo je vsekakor manj nevarno.

In z znamenito ukinitvijo novinarskega soglasja k imenovanju uredniških šefov na RTVS je podobno. Še danes po malem vsi jokajo za njim - še enega novinarskega članka pa nisem prebral, ki bi odkrito povedal, da je to bil pač ostanek nekdanjih "samoupravno-socialističnih" časov, ki je v današnjem svetu in sistemu absurden in ga zato seveda nikjer na svetu ni in ne more biti. V razvitejših državah se novinarji borijo za pravico izraziti mnenje (ne soglasje) k urednikom - pri nas jim jo zakon na pladnju ponuja, pa se zmrdujejo nad njo, češ, to ni nič. Vse, kar znajo o tem reči, je spet papagajsko ponavljanje "resnice", da na mnenje izdajatelj medija ni vezan, da zanj ni obvezno - in da je to zato instrument brez vrednosti. Seveda, če ga uporabiti sploh ne znaš in nočeš. Novinarji Večera recimo trdijo, da so ga uporabili (brez uspeha) - pa to sploh ni res, enako je bilo na RTVS (razen na radiu). Samo glasovali so - nobenega mnenja o tem, zakaj nekoga podpirajo in nekoga zavračajo, niso bili sposobni napisati. Tudi tako, argumentirano mnenje bi izdajatelj seveda lahko zavrnil in obšel - a težje kot golo, neartikulirano glasovanje. In tuja praksa kaže, da povprečno pametni izdajatelji takih mnenj ne ignorirajo, ker bi radi, da je medij uspešen - z nezadovoljnimi novinarji pa bo to bolj težko.

Da, kultura dialoga v družbi, to je tisto, kar nam (tudi) manjka. Če je tudi novinarji ne cenijo in ne gojijo, se bo njena raven težko dvignila. V današnji kolumni obravnavano "papagajstvo" je seveda samo ena od stvari, ki znižujejo kulturo dialoga pri nas.