Kakšno gospostvo?

"Kaj je bančni rop proti ustanovitvi banke!" Ob zadnje čase priljubljenih ugibanjih o korupciji bi se bilo koristno zgledovati pri Brechtu in vprašati: "Kaj je korupcijski škandal ob normalnem delovanju kapitalistične države?" A za tukajšnjo državo je vprašanje odveč, saj je sama nanj že odgovorila. Vsaj po besedah ministrice za gospodarstvo pri nas korupcijski škandal sodi v normalno delovanje države: vsakokrat, ko so jo vprašali o preiskavi zaradi domnevnega podkupovanja v njenem ministrstvu, je monotono odgovorila "me ne gane, saj je šlo vse po pravilih". Pravila je res mogoče obiti ali zlorabiti - a sistemi, ki so v navadi v tukajšnji državi, so taki, da pravil ni treba ne obiti ne zlorabiti. Državljanke in državljani ob škandalih tako rekoč po naključju zvemo, da se naš denar deli na "insajderski" način, da ga delijo državni uradniki, vključno s tistimi, ki so po pravilu nastavljeni po strankarskem ključu. V teh razmerah, se zdi, kršijo pravila pravzaprav samo romantiki: tisti, ki jim "normalno" delovanje države ni zadosti in ki hočejo "nekaj več". Kakor tisti študent, ki je od treh šolskih ministrov po vrsti potegnil trinajst milijonov in več - dva ministra sta se sklicevala na impresivno "predstavitveno mapo", tretji na mnenje mladeničevega ravnatelja. Zdaj policija preiskuje, kaj da naj bi bilo v tisti "predstavitveni mapi": ministri so že priznali, da ne vedo, naš denar so pa vseeno dali.

Ne javnost ne njeni časnikarski skrbniki niso bili pozorni na drastičen premik, do katerega je z vpeljavo strankarskega sistema prišlo v sistemu odločanja. Odločanje je bilo v sistemu nekdanjega "samoupravnega interesnega pluralizma" precej razpršeno, proceduralno sicer zapleteno, a vendarle urejeno in zlasti razvidno; v sedanjem sistemu se je dosledno etatiziralo. Kaj se je z odločanjem zgodilo znotraj države, lahko sklepamo po simptomih. "Mladina" je nedavno objavila, da naj bi si nekdanji minister za znanost odobril raziskovalni projekt. Isto ministrstvo za znanost je odločalo o nastavitvah mladih raziskovalk in raziskovalcev na univerzah in inštitutih - a tako, da ni bilo mogoče ugotoviti, ne kdo je odločal ne po kakšnih merilih. A nekdo je vsekakor menil, da lahko odloča o posameznih imenih od naravoslovja do humanistike. Uradno je odločil tisti isti minister, ki je za sebe samega ugotovil, da je vreden financiranja.

Včasih se zdi, kakor da bi se vrnili časi "lettre de cachet" - skrivnega kraljevega povelja, s katerim so človeka brez sodbe vrgli v ječo. Kolegu, ki je prevelik, da bi se zanj našlo mesto na univerzi, je šolsko ministrstvo že tretjič zapored odbilo, da bi ga vpisalo v svojo "bazo podatkov". S tem vpisom ministrstvo prevzame obvezo, da bo plačevalo izvajanje izbirnega predmeta, če bi predmet želelo poslušati zadostno število študentk in študentov. Institucija torej, ki vsaj na videz uveljavlja svobodo akademskega dela bolj kakor številni drugi predpisi, saj je končna odločitev pri študentkah in študentih. A kaj, ko je prva odločitev v rokah šolskega ministrstva - ne da bi bilo mogoče ugotoviti, kdo in kako odloča o tem.

Še pomembnejše pa je nemara, da niti avtonomna univerza ne svobodomiselna akademska srenja nista ob tem niti trznili, ne prvič ne drugič ne tretjič. Če se že nista hoteli potegniti za kolego, bi se vsaj lahko zavzeli za svojo avtonomijo in svoje delo.

A kako bi se univerza ali akademska srenja potegnili za posameznega kolego, ko se niti za sebe sami nista zavzeli. Slovenski univerzi sta imeli "Sklad dr. Franca Munde", ki je štipendiral najboljše študentke in študente za kadrovsko obnavljanje obeh univerz. Ker se na univerzah tako rekoč ne zaposluje več, je sklad podpiral najboljše kadre za veliko širše družbene potrebe. Denar za sklad so dajala ministrstva: za delo, za šolstvo, za kulturo, za znanost. Najprej je že omenjeni minister za znanost ugotovil, da "nima zakonskih podlag" za financiranje sklada. Saj vendar denar sam deli! Saj je vendar zakonsko obvezan, da ga sam deli! Potem je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo tudio druga ministrstva posnemala svetli zgled. Univerzi doslej nista poskusili braniti svojega sklada.

Na prvi pogled bi potemtakem stanje lahko opisali takole. Država je plen strankarskega aparata. Ta aparat se kot celota legitimira na volitvah, volitve pa tudi razdelijo možnosti dostopa posameznih delov strankarskega aparata (strank) do oblastnih vzvodov in finančnih virov. Posamezne stranke potem uporabljajo te vzvode in črpajo te vire v korist svojih klientelističnih omrežij. Med njimi velja tihi sporazum o nevmešavanju pri uporabi virov oblasti in denarja. Zato tudi nimamo vlade, pač pa množico ministrstev, ki so na svojem področju bolj ali manj "avtonomna" - vsaj kar zadeva klientelistično dejavnost pri porabi denarja, nastavljanju na položaje in v službe ipd. Ti vidiki oblastnega delovanja javnosti niso dostopni. Četudi sodijo k sistemu strankarske vladavine, javnost zanje zve le v posameznih bolj ali manj izjemnih primerih. Zatemnitev te razsežnosti se zlahka dosega z monopolom nad javno razpravo, malo tudi s prikrivanjem, malo z zavajanjem...

A ta podoba je preveč idilična. Manipulativne prakse, s katerimi se strankarski aparat odteguje nadzoru javnosti, namreč veljajo tudi v tem aparatu samem. In to ne le med njegovimi "konkurenčnimi" deli (t.j., strankami), temveč tudi znotraj strank samih. Predsednik vlade Drnovšek je priskrbel nekaj dobrih primerov. Sporazum z Vatikanom je, denimo, poskušal prvič pretihotapiti skoz lastno vlado in prelisičiti šolsko in zunanje ministrstvo, ki sta bili obe v rokah njegove stranke. Nekaj podobnega poskuša tudi zdaj - tokrat, da bi prelisičil koalicijske partnerje, bržkone pa tudi dele svoje lastne stranke. Tudi ob sedanji gonji katoliške cerkve proti vrnitvi antifašističnega spomenika na lokacijo med ljubljansko stolnico in škofijo se je Drnovšek pridružil apostolskemu nunciju in pritisnil kar na predsednika države. Kar ni samo v nasprotju z mandatom, ki ga je njegova stranka dobila na volitvah - zmagala je namreč na podlagi (napačne) percepcije, da naj bi bila "leva" stranka. Pač pa Drnovšek kot predsednik stranke deluje tudi proti ideologiji lastne stranke, ki je laična, "republikanska" in antiklerikalna.

Spletkarjenja in manipuliranja potemtakem ne moremo pojasniti s preprosto razsvetljensko razlago, da strankarski aparat v celoti manipulira z javnostjo, ker mora prikriti, da ne deluje v javnem interesu. In da stranke še posebej spletkarijo druga proti drugi, ker se pač bojujejo za vire moči in denarja. Položaj, se zdi, je bolj zapleten: dejavniki tega nepresojnega in skritega dogajanja so posamezniki in skupine, ki jih ni mogoče identificirati po preprostih javnih ključih. V tem je seveda nekaj samomorilskega. A to bi zahtevalo čisto nov premislek.