Dežela zagrenjenih?

Analiza pisnih izdelkov, ki sem jih podpisani do zdaj obelodanil na tej odlični lokaciji (edinem neinflacijskem otoku sredi inflacijske Slovenije), je pokazala vsaj na prvi pogled nenavadno dejstvo, da ključne besede "zagrenjen", ki se skupaj z izpeljankami - na primer "z grenkim priokusom" - zadnje čase tako pogosto pojavlja v naših medijih, sploh še nisem nikoli uporabil. Čas je torej, bratje!

Kakšen razlog za slovensko razpoloženje najdem kar pri samem sebi. Kratkoročno gledano sem bil še najbolj žalosten med nočnim deskanjem po "študentskem forumu", ki je pokazalo, da se študenti bolj kot s čimer koli obremenjujejo s pomanjkanjem parkirnih prostorov v okolici fakultete. Trajnejše svetobolje zbuja dejstvo, da ljudje s spremembo delodajalca radi spremenijo tudi prepričanje, pa naj gre za svetovni nazor ali stroko, najrajši pri prehodu iz predoblastne v oblastno fazo razvoja, ko po udobni namestitvi v državno službico spretno pozabijo vse, kar so pridigali, dokler so živeli "na onem bregu". Financarji tu niso izjeme, prej notorični zgledi. Za meditacije o "permanentni žalosti" ob spoznanju, da po vseh letih študija in življenjskih izkušenj tolikerih stvari sploh ne razumem (ena od njih je uganka mojega zlobnega prijatelja "Kako zamočiti z Nemci, šarmirati Francoze in dobiti nagrado od Slovencev?"), pa je škoda prostora.

"Zagrenjenost" je dinamična kategorija in njena intenzivnost je daleč od konstantnosti. Stopnja zagrenjenosti slovenskih ljubiteljev nogometa se je, denimo, bistveno zmanjšala ob Zahovičevem golu. Ostanki matematičnega esteta v meni so občudovali prelepo krivuljo, ki jo je opisala žoga, spomini na predavanja mehanike pri pokojnem profesorju Kuhlju - ena sama poezija! - so h kinematiki dodali še kakšno misel o dinamiki, moja cinična polovica pa je nekoliko zavistno razmišljala o tem, kako lepo bi bilo, če bi bili tudi v managementu in javni upravi sposobni izpeljati optimalno upravljanje sistemov z nekaj dobro odmerjenimi brcami na prava mesta ... Pa sem bil lahko spet malo žalosten, ko sem ugotovil, da brcajo predvsem tisti, ki so precej brez občutka. Seveda je običajno težko soditi v vlogi zunanjega opazovalca, ki morda ne pozna vseh podrobnosti in se mora glede informacijskih osnov zanesti na slovenske medije (kar je včasih zalo tvegano početje). Pa vendar, če ostanemo pri nogometnih parafrazah, sodnik bo zamenjal žogo samo v primeru, da je dosedanja "izgubila dušo" ali takrat, ko so se razmere na igrišču toliko spremenile, da bo nova žoga lahko opazno boljša ... Našim "sodnikom" pa je dovolj všečnejši barvni odtenek, da se odločijo za takšno zamenjavo. Žoga ne pozna grenkega priokusa. Ljudje nismo žoge.

V kategorijo "brcanje brez občutka" bi vsaj po javnih odzivih na njegovo početje nenazadnje lahko razvrstili tudi človeka, ki namerava iz "svoje" korporacije brcniti celotni program prevodne in izvirne literature. Pa se bojim, da ima zadeva več plasti, ljudje z različnih bregov pa so sposobni videti vsak samo eno. Najbolj tipičen spis ogorčenih je prispeval (kdo bi drugi?) g. Crnkovič, v njem je "brcarja" Petana ne samo transformiral v Petaina, ampak ga je tudi v prepoznavnem slogu popljuval po vseh drugih kriterijih. Prav, to bosta gospoda rešila med sabo. Problem je v nerazumevanju ali vsaj podcenjevanju dejstva, da je v okviru klasičnega determinističnega "if ... then" razmišljanja in kratkoročno naravnanega "vulgarnega liberalizma" (ki je samo metafora in seveda z liberalnostjo nasploh nima nič opraviti, Berlusconi in Murdoch bi počela isto, pa kakšni znani slovenski "ekonomi" tudi niso daleč od te logike) to, kar se dogaja, najbolj naravna reakcija. Seveda ne tudi dolgoročno najbolj zdrava, daleč od tega, vsekakor pa zelo predvidljiva. Med Slovence pa je udarila kot strela z jasnega ... kot da še nismo izgubili nedolžnosti. Pa saj ni nič čudnega, narod, ki je v neki dobi poskušal graditi "socializem s človeškim obrazom", bi pač želel tudi "kapitalizem s človeškim obrazom". Kakopak, tudi meni je ljubša kakšna švedska zgodba od primerov prvotne akumulacije, ki je uspela mnogim aktivnim udeležencem slovenske tranzicije. Ampak prav to je opozorilo, da "hoteti" ni dovolj, ampak je treba predvsem "znati". Na ravni logike dobička nihče (z morebitno izjemo lastnikov) ne more prisiliti managerjev, da bi razmišljali drugače. Ko pridemo do razkoraka med ekonomijo, pravom in moralo, se stvari pač vedno zapletejo, še posebej, če ne znamo pravilno razmejiti področij. Se morda solastnikom Zavarovalnice Triglav televizijski oglas, s katerim si je eden od sponzorjev planiških prireditev po mojem mnenju na popolnoma nesprejemljiv (malo je manjkalo, pa bi bil napisal "gnusen") način prisvojil športno in duhovno dediščino mnogih slovenskih rodov, zdi samo učinkovito orodje za graditev nekega drugega mita? Kdo bi vedel. Vsekakor nisem opazil kakšnega posebnega razburjenja.

Osnovni moto slovenskega razmišljanja o nepravilnostih je tudi v takih primerih, da so vedno krivi drugi. Ko je v neki debati beseda nanesla na dejstvo, da so dve besedili iz Brižinskih spomenikov, ki naj bi izvirno nastali v Panoniji, Slovaki razglasili za svojo dediščino, je prijateljica lucidno ugotovila, da tu sploh ne more biti dvoma in so to zagotovo slovenska besedila, saj se že začnejo z valjenjem krivde na drugega: če bi ga naš ded ne bil lomil ... in tako dalje.

Zato se bo najbrž treba tudi pri vprašanjih DZS, odnosa do naše literature in kulture nasploh, pa Planice in Prešerna in vseh ostalih mitov ... majčkeno potrkati po prsih in odmrmrati tudi kakšno o lastni krivdi.