Nedelja in druga razkošja

Eden od poglavitnih argumentov, s katerim je Drnovškova gospodarska ministrica dr. Tea Petrin opremila svoj zdaj že prosluli pravilnik o nedeljskem obratovalnem času trgovin, je bil spremenjeni način življenja na Slovenskem. Čeprav se gospe, ki se nam po eldeesovski vzpostavitvi ministrske troedinosti na področju gospodarstva prikazuje samo še kot ministrica za veletrgovino, o teh zanimivih družbenih spremembah ni zdelo vredno izgubljati odvečnih besed, smo na koncu vendarle doumeli, da pri njeni nepopustljivi vladarski drži pač ne gre za nikakršen ego, kaj šele za kapitalske interese kakega trgovskega monopolista. Ministrica se je preprosto postavila na stran zakonitosti in zaščite potrošnikov, ki imajo v moderni družbi pravico izživeti svoje porabniške strasti takrat, ko imajo največ prostega časa. V nedeljo torej.

Celo v primeru, ko ne bi takoj pohiteli z razkrivanjem svojih pogledov na vladno nedeljsko menažerijo sindikati in vrsta drugih civilnih in uniformiranih dušebrižnikov, bi imeli dovolj razlogov za to, da ostanemo do ministričinih dobrih namenov skoz in skoz sumničavi. Zadosten razlog za tovrsten sum je bilo že samo dejstvo, da je gospodarska ministrica v svojo argumentacijo trgovskega časa vpletla nekaj, s čimer se njeno ministrstvo že dolgo ne ukvarja več: namreč skrb za ljudi. Seveda ne za vse, ampak samo za tiste, ki v nedeljo trošijo, ne pa tudi one, ki delajo. Toda v tej, na prvi pogled nadvse prijazni gesti oblasti, lahko še zadnja potrošniška para odčitava svojo klavrno človeško usodo: če nam celo z vidika države ostane za zadovoljevanje naših čedalje bolj kompliciranih potrošniških potreb samo še edini dela prosti dan, potem je zagotovo nekje nekaj hudo narobe. Je homo faber vse delovne dni v tednu tako preokupiran z delom, da mu mora država jamčiti, da bo lahko svojo prosto nedeljo spremenil v en sam lep potrošniški dan? Ali pa je v nedeljo, ko nima kaj početi, tako zelo zatežen in izgubljen, da mu država poskuša omogočiti vsaj nakupovanje? Pa se vse naše potrošniške ideje, želje in potrebe res lahko omejijo zgolj na tisto, kar lahko kupimo na Mercatorjevih policah? Zakaj se ni država na to famozno spremembo načina življenja odzvala tudi z odprtjem svojih uradov, na katerih bi lahko v miru urejali svoje osebne dokumente, overjali listine in opravljali vrsto drugih zamudnih birokratskih zadev, za katere moramo zaposleni žrtvovati ure in ure svojega delovnega časa? Tistim, ki v popolni liberalizaciji odpiralnega časa trgovin ne vidijo nič drugega kot spretno odtegnitev že tako zamorjenih ljudi od sebe, družine in Boga, bi lahko država najlepše odgovorila s svojo lastno nedeljsko delovno vnemo. Ne slepimo se: o spremenjenem načinu življenja, s katerim maha te dni ministrica kakor z zastavo moderne družbe, bi pač veliko resneje od nedeljskega nakupa rogljičkov, piva in klobas pričevala jasna množična potreba po tem, da bi ob svojih dela prostih dnevih vsi po vrsti drveli v knjigarne in knjižnice, kjer bi iskali nova znanja in poti do vseh njihovih možnih realizacij. Že samo zaradi zaskrbljujočih poročil o funkcionalni nepismenosti Slovencev in najbrž tudi Slovenk bi se bolj spodobilo, da bi gospodarska ministrica namesto obratovalnega časa trgovin določila novi obratovalni čas knjigarn, knjižnic, šol in fakultet, ki se ob praznikih spremenijo v prave zaklete gradove nove dobe. In naj se pri tem nikar ne izgovarja, da to ni v njeni pristojnosti. Raje naj se zapiči v nežne malenkosti, s katerimi v Silicijevi dolini ohranjajo pri vedrem življenju svoj gospodarski čudež. Predvsem se veliko pogovarjajo. In ker se pogovarjajo, postajajo strpni, strpnost pa poraja sproščenost; tisto družbeno atmosfero torej, ki je blagodejna za nastanek idej.

Kar pri tej vladajoči kolobociji najbolj vznemirja, je neprijetno dejstvo, da se je kljub domnevnim spremembam načina življenja z ministričinim pravilnikom na nas poveznil samo čas trgovcev. Nobenega dvoma ni, da je to čas gospostva določene družbene kategorije, ki ni nastal zaradi naših spremenjenih potreb, ampak zaradi delodajalcev in njihovih zaslužkov. Gospodarska ministrica je s svojimi puhlimi zagovori seveda poskrbela za to, da je postal tudi učinkovito znamenje vlade, ki manipulira s potrebami mnogih, da lahko zaščiti interese nekaterih. V tej luči je pomenljiva že samo njena ideja, da od Lendave do Kopra, od Bovca do Novega mesta obstaja en sam način življenja in potrošniškega vedenja ljudi. Če nič drugega, so protesti sindikatov in vseh prizadetih, ki so v kontekstu legitimacije nedeljskega dela razmišljali o poklicnih problemih in njihovih družbenih, moralnih in religioznih incidencah, dragoceni vsaj zato, ker so dregnili v to vladarsko simplifikacijo resničnega življenja, ki se lahko uresničuje tudi daleč vstran od neprestanega služenja denarja ali njegovega trošenja. Prav zaradi te nedopustne poenostavitve mi postaja stara ideja o nedelji kot dnevu počitka in individualnega užitka čedalje bolj blizu. Za ta košček osebnega razkošja, ki nam ga poskušajo novodobni upravljavci duš kratiti v vsakem dnevu, ne le v nedeljo, bi se morale produktivne množice prebivalstva boriti iz dneva v dan.