Zakaj je "vatikanski" sporazum protiustaven?

Že od mojih prvih kritik sporazuma novembra 1999 dalje sta mi šli cerkvena in vladna stran zelo na roke: izjemno sta se potrudili, da sta dotlej morda nejasno protiustavnost sporazuma "izostrili" v povsem jasno protiustavnost. To jima je to "uspelo" zlasti januarja 2000 z že znamenito "interpretativno izjavo". Do te ideje je bila cerkvena stran najprej seveda skeptična, saj naj bi po izjavah vlade nejasnosti odpravila - ko se je videlo, da je šla ravno v nasprotno smer in jo je osramočena vlada potem hotela umakniti, pa je cerkvena stran seveda rekla: taka izjava se nam ni zdela potrebna, ampak sedaj pa ne vidimo razloga, zakaj bi od nje odstopali. No, razlog se je kasneje našel, zelo preprost: tudi brez te izjave je bil za cerkveno stran sporazum še vedno odličen, zato je k umiku "interpretativne izjave" kasneje blagohotno privolila.

Vladna stran bi "izjavo" sedaj seveda rada izbrisala s sveta in iz zavesti - toda vsak pravnik ve, da so pri interpretaciji prav t. i. materialije (gradivo o nastajanju akta) lahko odločilne za presojo, kako so bile kakšne nejasne določbe v resnici mišljene. In izjava je z "brutalno jasnostjo" povedala, da je Cerkev v Sloveniji "pri opravljanju svojega poslanstva" neodvisna in avtonomna - "pri opravljanju vseh drugih dejavnosti pa ... dolžna spoštovati pravni red RS"! Pri opravljanju "svojega poslanstva" torej ne! Kako lahko resni ljudje po tem še naprej trdijo (ne da bi zardeli), da ta sporazum Cerkve ne bi izvzel iz slovenskega pravnega reda, mi ne bo nikoli jasno. (Kaj pomenijo polovičarski poskusi LDS v zadnjih dneh, da bi tu vendarle kaj popravili, zaradi zaupnosti koalicijskih pogajanj še ne morem javno komentirati.) Zagovor cerkvene strani "saj se pravni red v bogoslužje vendar ne vmešava in ga ne ureja", je tu zgolj izgovor. Seveda se ne - toda ne zato, ker bi mu to prepovedoval šele tak sporazum s Svetim sedežem, ampak zato, ker je kot demokratična država sama sprejela tako pravno ureditev. Do tu je problem "le" načelne, recimo, akademske narave.

Zelo praktično pa se problem še nadalje zaostri - in izgovor postane zavajanje - če vemo, da za katoliško cerkev njeno "poslanstvo" nikakor ni samo bogoslužje, ampak še marsikaj drugega (kateheza, katoliška vzgoja, karitativna dejavnost itd.), pri čemer pa pojem cekvenega "poslanstva" ni nikjer jasno definiran oziroma razmejen od "drugih cerkvenih dejavnosti". In tako se gornja navidezna "razmejitev" v prosluli "izjavi" - nevezanost na pravni red RS pri poslanstvu, vezanost pri drugih dejavnostih - pokaže v bistvu kot prevara za naivne: povsem nejasno in pravno nedefinirano je namreč, katere cerkvene dejavnosti naj bi spadale v njeno "poslanstvo", katere pa naj bi bile njene "druge dejavnosti".

Toda s tem protiustavnega izvzemanja KC v Sloveniji izpod veljave pravnega reda RS še nikakor ni konec. V prosluli izjavi se je gornja "izostritev" (v resnici zameglitev) razmerja med "svobodnimi" in državnemu pravu podrejenimi dejavnostmi nanašala na pojma "neodvisnosti in avtonomnosti" Cerkve in države, uporabljena v 1. členu sporazuma. Že tam se ta "neodvisnost" KC nanaša na KC kot celoto, brez kakršnekoli delitve na "poslanstvene" in "druge" cerkvene dejavnosti, ki jo je skušala podtakniti sedaj umaknjena "izjava". Še jasnejši pa je bil glede tega 3. člen: "Pravni red RS Katoliški cerkvi zagotavlja svobodo bogočastja, kateheze in vseh drugih njenih dejavnosti." Če bi bilo dodano (kot februarja 1999 v sporazumu s slovenskimi škofi!): "v skladu s pravnim redom RS", seveda ne bi bilo nikakršnega problema. Problem je prav v tem, da je "vatikanska" varianta sporazuma to bistveno omejitev (vezanost na pravni red RS) vrgla ven - LDS in vlada pa se sprenevedata, da se to ni zgodilo in da tega še sedaj ne vidijo! Ni hujšega slepca kot je tisti, ki noče videti. Drugi odstavek 3. člena (dolžnost priglasitve "izrednih javnih bogoslužnih opravil", kot so procesije itd., v skladu s pravnim redom RS) je zgolj prikrivanje bistva: celo za ta "izredna opravila" je podrejenost pravnemu redu RS le procesna (dolžnost priglasitve), ne materialnopravna (kaj, kdaj in kako lahko na javnem prostoru počneš).

Kako je svoje protiustavne namere že večkrat jasno potrdila tudi cerkvena stran sama, sem v Mladini že pojasnil v nedavnem članku "Trije cerkveni avtogoli". Ali cerkveni predstavniki res ne vedo, kaj govorijo? Dvomim. Bolj verjetno gre za preveliko samozavest (če se blago izrazim), češ, Drnovšek nam je vse to tako in tako že obljubil - in nasproti nam bo besedo držal.

Le tako je mogoče vsaj delno razumeti paradoksalno potezo Svetega sedeža, ki je tik pred zamenjavo Drnovšek - Bajuk kot pogoj za podpis sporazuma nenadoma zahteval, da se iz preambule sporazuma črta navedba, da se sporazum sprejema z namenom "potrditve" pravnega položaja KC v Sloveniji, češ da "glagol potrditi ne ustreza resničnim dejstvom"! (Gornje citiram iz medijev, ne iz zaupne diplomatske korespondence.) Trditev je seveda resnična, saj vsebina sporazuma res daleč presega "potrjevanje" sedanjega pravnega položaja KC v Sloveniji - vladna stran (LDS) pa kljub temu, kot pokvarjen gramofon, še naprej "vrti" staro lajno, da sporazum nikjer ne "prebija" sedanje pravne ureditve položaja KC. In zakaj naj bi Sveti sedež imel interes svojega ljubljanskega zaveznika pred njegovimi domačimi kritiki postaviti na laž? Če ne gre za neverjetno grobo diplomatsko napako, kakršnih izkušeni vatikanski diplomati praviloma ne delajo, je logična razlaga lahko samo ena: v trenutku slabosti ljubljanskega zaveznika, ko še ni bilo jasno, ali ga bo Bajuk res zamenjal ali ne, je Sveti sedež od njega hotel izsiliti še eno koncesijo - ne le že odobrene, zanj ugodne člene sporazuma, ampak še načelno priznanje že v preambuli, da so ti členi več kot le "potrjevanje" dosedanjega pravnega položaja KC v Sloveniji.

Praktično-politično vse to seveda pomeni predvsem pripravljanje pravnega terena za kasnejšo (s kakšno desno vlado) uresničitev glavnega cilja - uvedbe cerkvenega verskega pouka v javne šole "od vrtca do univerze", kot je prav te dni izjavil nadškof dr. Rode. To naj bi bilo predmet enega od naslednjih sporazumov s Svetim sedežem - "in od tega ne bomo odstopili" (Rode). Še jasnejši je bil to sredo dr. Likar s koprske škofije: "Ta sporazum stvarno, ne le simbolično odpira vrata drugim sporazumom, in sicer s tem, da Cerkvi priznava pravno osebnost in suverenost v okviru lastnega (kanonskega) prava."

Zato je seveda še toliko pomembneje, da se že ob tem prvem sporazumu jasno "zakoliči" ustavnopravni teren, kjer se taki sporazumi sploh lahko gibljejo. Po moji koncepciji je njihova absolutna meja "potrjevanje" poprej že doma uzakonjenega - večina drugih strokovnjakov (razen Cerkvi naklonjenih) pa odklanja celo dopustnost kakršnihkoli sporazumov s Svetim sedežem. Odločilo bo ustavno sodišče. Komaj čakam.