Ubiti ali pustiti umreti?

Naslov, po eni plati dejansko ukraden iz neke človekinjam prijazne slovenske revije, po drugi pa vsekakor dovolj splošen, da bi bilo prvo plat težko dokazovati, ima v tem času in prostoru nedvomno takšen aktualni naboj, da je treba takoj povedati: Ne, ljudje, ne bojte se, ne bomo govorili o evtanaziji. Takšne debate rade volje prepuščamo bolj samozavestnim, ki (mislijo, da) vedo, kako se tej reči streže. Podpisani imam o njej podobno hinavski in ziheraški "načelno ne, toda ..." odnos kot do splava, mlačnih razprav avtorjev, ki se sami v sebi ne morejo zares opredeliti glede predmeta svojega pisanja, pa imamo v naših medijih dovolj in preveč.

Bo pa vendarle šlo za vprašanje "smrtne postelje" ... tiste, na kateri so že pred dolgimi leti mnogi odločevalci videli ležati inflacijo. Do te gospe ima seveda vsak prebivalec te dežele svoj zasebni odnos in kot je že običajno, jih je težko usklajevati, najbrž tudi zato, ker inflacija tako rekoč nikoli ni nekaj nevtralnega, ampak vedno enim jemlje in drugim daje. Skupna značilnost individualnih pogledov pa vendarle obstaja: ideja, da lahko vsak polnoleten državljan filozofira ne samo o nogometu in uporabi pesticidov v vrtičkarstvu, ampak tudi o inflaciji in protiinflacijskih instrumentih. (Državljanke seveda pri tej oceni niso izvzete, ampak onemu spolu je narava dala intuicijo, ki je tudi v financah lahko nadvse koristna, zato - z izjemo nekaterih novinark - ni opaziti izrazitejših pojavov prelahkotnega odnosa do zadeve; zna biti, da tudi zato, ker še vedno opravijo večino vsakodnevnih nakupov in plačajo večino periodičnih položnic, to pa jih hitro spravi na real(istič)na tla. Po tej plati so torej relativno nenevarne.)

Liberalizacija dostopa do medijskega prostora je - tudi s širitvijo na internet - samo še pripomogla k temu, da smo tudi drugi deležni globokoumnosti na prvo žogo. Kdor verjame predsedniku vlade, da se o inflaciji ne sme preveč govoriti, ker da ta rajši živi tam, kjer se o njej pogosto govori (morda bi zaleglo, če bi ji dali drugačno ime, da se ne bi prepoznala v debatah?), bi moral gotovo razmišljati tudi o tem, kako sistematično usmerjati tokove sporočil naših medijev na temo "inflacija" v skupno strugo ... Veliki brat sicer malo mežika izza vogala in se veseli priložnosti, ampak kdo bi tu gledal na sredstva, ko je cilj tako plemenit?

Do takrat, ko se glasovi združijo v eno samo pesem, pa seveda ostajamo pri kakofoniji prijaznih in manj prijaznih zvokov. Dokler gre za glasove manj pomembnih pripadnikov dvomilijonskega zbora, ki v pianissimu brundajo svoje viže, niti ni tako moteče. Problem nastane, ko vodilni solisti s sonornimi glasovi udarijo vsak svojo pesem. Tipičen primer je zgodba o enomesečnih zakladnih menicah, v katerih eni vidijo avtocesto do t. i. referenčne obrestne mere in odprave temeljne obrestne mere, drugi pa jasno povedo, da lahko referenčno obrestno mero določi samo trg, TOM pa ne more izginiti na podlagi dekreta. Zadnja misel je, se boji paranoik v meni, zmotna: pri nas še vedno lahko karkoli izgine ali nastane na podlagi dekreta, samo hoteti je treba. (Ko si bomo po novem s pticami delili nebo, se je bati, da bodo zdaj tudi ptice zamujale ... ampak takšna je bila volja dekreta.) Ukinjanje inflacije z dekreti (kako me že dolgočasi ta sintagma, pa kaj, ko me ves čas nekako kljuva v tilnik in podzavest!) pa je seveda nekaj drugega: TOM lahko sicer ubijemo na mah (naj to, prosim, ne pomeni pravne klasifikacije in razlogov za olajševalne okoliščine, ko bo zgodovina sodila "dekretarjem"!), ampak njegovi surogati se bodo neodvisno od takega ukrepa razlezli naokrog, da bo kaj. Zgodovina odnosa do inflacije v Sloveniji je šla skozi tri faze, "ignorirati" - "adaptirati" - "(u)krotiti". Bojim pa se, da se v posameznih segmentih finančnega sistema spet približujemo prvi fazi, torej ignoriranju. Tisti, ki odločajo, bi se morali zavedati, da "baza" dojema inflacijo na bistveno preprostejši in neposrednejši način, kot si morda mislimo. Prav ničesar ne ve o zakladnih menicah in prepirih, ali je TOM predvsem zdravilo za inflacijske simptome ali pa tudi sam sproža tudi nove okužbe oziroma vzdržuje kronično bolezen. Izvorni vatel, s katerim si državljani izmerijo inflacijo in na tej osnovi presojajo tudi početje oblasti, je kar njihova specifična kupna moč (specifična tako po dohodkih kot po strukturi njihove lastne košarice, ki je lahko daleč od statistične). Kdor ne verjame, bi moral pogosteje prebirati pisma bralcev. Seveda se mora vsak, ki je vsaj od daleč povohal inflacijske razmere, strinjati s predsednikom vlade, da je psihologija pol uspeha. Toda "psihologijo" je mogoče početi na več načinov in ubijanje inflacijskih pričakovanj tudi. Večina strokovnjakov se strinja, da so ostanki slovenske inflacije izrazito strukturnega značaja in da bo zato njihovo odpravljanje še zelo zahtevno in dolgotrajno. Drugi, ki hočejo verjeti v to, da smo tik pred vnebohodom (pardon, "vunijohodom"), so prepričani, da je rešitev zelo enostavna: indeksacijo oziroma TOM je treba preprosto zgrabiti in "ubiti", pa bo z njima umrla tudi inflacija kot razlog za obstoj. Bi dejal, da je nekdo vsaj delno pomešal vzroke in posledice.

In naslovna dilema glede inflacije, ubiti ali pustiti umreti? Ubiti, ampak ne z buldožerjem. Kakšno bolj subtilno orodje, ki med sicer hvalevrednim početjem ne bo povzročilo preveč posrednih škod, bi kazalo poiskati ... recimo "umiranje na obroke".