"ZA" Kebrov zakon - toda iz etičnih, ne iz pravnih razlogov!

Če ob referendumu o OMBP zavajajoče govorimo kar naprej o "samskih ženskah" (ali "ženskah brez partnerja"), je prav to sokrivo hudih nesporazumov ob tem vprašanju. Tu je nekorektna zlasti "naša" ali "laična" stran, v lastno škodo.Tudi moj izraz "neprostovoljno" samska ženska ni dober. Malo boljši izraz bi bil "plodna, a neprostovoljno samska ženska". Kriterij plodnosti: Komisija za medicinsko etiko (ki drugače noveli zakona nasprotuje) načelno ne nasprotuje osemenjevanju neplodnih samskih žensk - kar se pa praktično zreducira morda na primer vdove, pri kateri je bila neplodnost poprej že ugotovljena.

Kljub temu me veseli, da se stališče te komisije vsaj tu pomembno razlikuje od stališč katoliške cerkve. Slednja namreč tudi v primeru take vdove ne pozna "usmiljenja" - ob vsej ljubezni, ki jo sicer razglaša. In (nekorektno!) molči o tem, da s stališča dogem, ki jih razglaša, tudi neizpodbijani "Bajukov" zakon zanjo ne bi smel biti sprejemljiv, saj prav tako dovoljuje umetno osemenitev (plodne) ženske ne z moževim, ampak s tujim semenom. Da o žaljivem in neresnem sprenevedanju ginekologov, kako da oni zgolj zdravijo neplodne, ob zgoraj omenjenem sploh ne govorim.

Nenatančnost mojega izraza: kdo pa vdovi brani, da bi se po smrti moža navezala na drugega moškega? Lahko ji to lahko brani socialni pritisk njene okolice, njena izjemna navezanost na pokojnega moža, kakšne psihološke zavore itd. S "prosto voljo" bi vse te zavore sicer lahko premagala, toda jaz sem njen položaj kljub temu (nenatančno) imenoval "neprostovoljno samska ženska". Bolj natančno bi morda bilo "samska iz nuje, zaradi utemeljenih okoliščin, psiholoških zavor itd." - ne zgolj iz nekakšne kaprice, mladostno nepremišljenega sledenja kakšnim "modnim" ultra-feminističnim tokovom in podobno. Izpodbijani zakon je ta problem po mojem mnenju zelo dobro rešil s formulacijo: "OBMP se iz utemeljenih razlogov sme opraviti tudi ženski, pri kateri ni ugotovljena neplodnost". Kateri so ti utemeljeni razlogi, razlogi za izjemo, pa odloča posebna kompetentna komisija.

V obrambo te izjeme pa je "naša stran" dvignila prapor borbe za pravice vseh samskih žensk brez razlike, za pravico do (neomejene) izbire in podobno! Zgrešeno. To "bitko" je treba bojevati in skušati dobiti na etičnem, ne (še) na pravnem terenu. Šele, ko so bodo čez mnogo, mnogo let etični pogledi v družbi tako liberalizirali, da bodo priznavali pravico do umetnega osemenjevanja "po lastni izbiri" prav vsaki samski ženski - šele takrat bo to tudi pravno res lahko postala pravica. Če bo šel razvoj res v to smer, kdo ve.

Za danes pa je "Kebrova" novela zakona o OBMP zelo natančno in zelo jasno uzakonila samo izjemo iz utemeljenih razlogov! Prav nasprotniki te uzakonitve jo nekorektno napadajo v bistvu kot trojanskega konja, ki da samo odpira vrata kasnejšemu "nebrzdanemu in protinaravnemu liberalizmu" - naša stran pa, namesto da bi te nekorektne očitke zavrnila, jih (o, sancta simplicitas!) nehote in nevede potrjuje.

A ne gre za taktiko. Gre za etično vprašanje, kaj danes večina ljudi šteje za etično dopustno. In zato bomo, potem ko smo družno zapravili možnost cenejšega ugotavljanja, o tem pač odločili na dražji način - na referendumu. Za etično dopustnost gre, ne za ustavne pravice.

Nekorektna tu ni le zamenjava zakonsko dovoljene izjeme za redke samske ženske s "pravico" vseh samskih žensk, s "pravico do izbire". Zavajajoča je tudi propaganda, da je stari zakon iz leta 1977 to pravico kar vsem samskim ženskam že dajal. Prof. dr. Karel Zupančič je na TV na to že opozoril, žal brez odmeva. Kakor se z njim drugače v tej zadevi (etično) ne strinjam - pravno pa ima povsem prav: tudi zakon 1977 je povsem jasno dovoljeval OMBP samo v paru (čeprav ne prav s to besedo) in samo v primeru ugotovljene neplodnosti. Kakšne pravnike ima vladajoča LDS, da svojih politikov na to niso znali (ali hoteli?) opozoriti, je drugo (žalostno) vprašanje.

Tudi sklicevanje na ustavno načelo enakosti pred zakonom je tu zgrešeno. Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da morajo v enakih situacijah biti vsi enako obravnavani - ne pa v neenakih. Življenjska situacija "družinskega para" (poročenega ali neporočenega) pa nikakor ni enaka s situacijo samske ženske. "Pravico do izbire" med naravno in umetno osemenitvijo bo samska ženska morda kdaj imela - danes je gotovo nima. Pravice daje pravo - v "pravo" pa se v demokratični družbi prebije nekaj šele, ko je splošno družbeno sprejeto. Pri pravicah manjšin, za katere večina včasih nima razumevanja, sicer delno tudi s pomočjo ustavnih ali celo mednarodnih sodišč, ampak tudi tam morajo biti take manjšinske pravice vsaj okvirno zasidrane, vsaj pojmovno zajete ("skrite") v ustavah ali v mednarodnih konvencijah. "Pravice do izbire umetne osemenitve" vsake samske ženske pa tam doslej še nobeno ustavno sodišče ni odkrilo in je še lep čas ne bo. Morda jo bo kdaj kasneje celo ob nespremenjenih sedanjih ustavnih tekstih - če se bodo pojmovanja v družbi bistveno spremenila v to smer, lažje pa seveda ob ustrezno spremenjenih ustavnih tekstih.

"Kebrov" zakon torej ni odprava protiustavnosti "Bajukovega" zakona - oba zakona sta ustavno možna, ustavno dopustna. Na referendumu gre le za to, kateri od njiju se nam zdi boljši. In te izbire ne obremenjujmo ne z dogmami vere (te je "prekršil" že Bajukov zakon, glej zgoraj) ne z napačno razumljeno liberalistično parolo o svobodi izbire. Prava dilema je zame tu sicer dokaj ozko (po številu primerov), a načelno globoko etično vprašanje: ali smo mi, "normalna" (??) večina, pripravljeni nekaterim redkim soljudem ženskega spola omogočiti uresničitev tega, kar bi njihovo življenje (edino, ki ga imajo) naredilo srečnejše. Narava jim omogoča materinstvo, napredek medicine jim sedaj omogoča tudi realizacijo te možnosti - nasproti jim stoji samo nečloveška zadrtost "normalne večine", njena nepripravljenost še malo, prav malo odstopiti od tisočletnih vzorcev in stereotipov.

Skrb za pravice in bodočnost tako rojenih otrok? Pri mnenjskih voditeljih huda hinavščina in skrivanje resničnih razlogov, pri množici "navadnih" ljudi včasih pomanjkljiv razmislek: tveganje, kam bo rojeni otrok "padel", s čim vse bo soočen, je pri "normalnih" rojstvih lahko še mnogo večje kot v teh primerih tu - samo zaradi "zadrege", kako odgovoriti na vprašanje, kdo je tvoj oče, odreči ženski edinstveno življensko možnost materinstva, otroku pa, da bi se smel roditi, pa daleč, daleč presega vsako razumno pojmovanje sorazmernosti oziroma "tehtanja" kolidirajočih pravic in interesov. Da ne govorimo o tem, kako otroška psiha še ni obremenjena z našimi predsodki in zlahka rešuje "probleme", ki se (zadrtim) odraslim zdijo nerešljivi.

Naj bo smešno ali ne - svojo podporo Kebrovemu zakonu bom končal kar s krščansko "ljubeznijo do bližnjega": smo je res zmožni ali ne - to je tu pravo vprašanje. Pa če se vsi dogmatiki, katoliški in liberalni, na glavo postavijo.