Teorija privzetih vrednosti

Kaj so privzete vrednosti, žargonsko-originalno "defaulti", bi moralo biti v teh z informatiko in njenim tršim bratom menda povsem prekvašenih časih in krajih večini ljudi znano: to so vrednosti, ki jih računalniški program bolj ali manj inteligentno (pri Billyju pa tudi bolj ali manj vsiljivo) pripiše manjkajočim neobveznim podatkom v posameznih algoritmih oziroma jih postavi kot začetne vrednosti vhodnim parametrom pri nastavitvah delovnih okolij in vmesnikov. Izbira naj bi odražala najbolj tipične, najpogosteje uporabljane, za večino potencialnih uporabnikov primerne vrednosti. Uporabniku nato program inteligentno prepusti, da lahko te vrednosti bodisi sprejme bodisi delno ali v celoti spremeni po lastnem okusu in potrebah, v skrajnem primeru morda še podvomi v smiselnost želenih nastavitev in nas povpraša, ali mislimo resno. En klik, pa je tako, kot želimo. Če ni, gre v večini primerov za napako v programu.

V stopnji demokracije, ki jo dovoljujejo pri odločanju, se domišljena računalniška orodja tudi najbolj izrazito razlikujejo od politikov (kdo ve, zakaj se mi je tule najprej zapisalo politikokov?) in nekaterih gospodarstvenikov. Morda niti ne gre toliko za navzven usmerjeno dajanje pravic, da "uporabniki" naknadno spreminjajo ponujene nastavitve, kot za izhodiščni položaj, kjer očitno obstaja prepričanje, da so privzete vrednosti sploh edine možne, da bodo z njimi vsi zadovoljni in da drugačne pravzaprav ne morejo biti. Zapleti v parlamentu, ki dajejo s pišmevuhovsko nedoslednostjo pri izvajanju formaliziranih postopkov možnost za zavlačevanje procesa do "ustavnikov" in čez, je po mojem mnenju samo odraz takega vase zaverovanega stanja.

Pri tem je povsem nepomembno dejstvo, ali sta postavljalec oziroma slučajni opazovalec te vrednosti posvojila na osebni ravni: ko razmišljamo širše, pogojno recimo "slovensko", je razpršenost individualnih preferenc še dosti večja, kot lahko sklepamo za množico uporabnikov računalniškega programa, ki jih vendarle družijo vsaj podobni motivi za uporabo in konkretni delovni cilji. Zato menim, da je prepričanje o relativno homogenem odnosu večine Slovencev do ključnih vprašanj zaokrožanja naše poti v svet (lahko) zelo zgrešeno, do ravni, ki bistveno presega opozorila iz nekaterih raziskav javnega mnenja.

Sosedje s FDV bi gotovo znali več povedati o tem, kot lahko našpekuliram sam, vendar se zdi, da bi moral biti v slovenskih razmerah konsenz o najpomembnejših "privzetih vrednostih" izjemno širok, da bi lahko brez strahu pred neuspehom začenjali postopke javnega potrjevanja. Naj banaliziram: pritrjevati vstopanju v Evropo po telefonu iz domačega naslanjača je za povprečnega Slovenca očitno nekajkrat manj stresen posel, kot pa dvigniti zadnjico in se odpraviti na volišče, da bi takšno stališče tudi dejansko potrdil. Zato postaja eden ključnih problemov, kako ob pravem času na pravem mestu zbrati prave ljudi, njihova načelna eksistenca in neformalno izjavljena volja namreč v pravnih poslih ne štejeta dovolj. Ta problem poznamo tudi v gospodarstvu, na osnovni ravni kar vsak, ki je moral zbrati večje število solastnikov pri notarju. Od pomembnejših "mitingov" takšne vrste je tipičen primer skupščina zadnja (ah, kaj bi dala NLB, če bi bila res zadnja ...) Pomurske banke.

Pred oploditvenim referendumom sem celo od zapriseženih članov in simpatizerjev LDS poslušal stališča, ki bi jih bila izrazito vesela skrajna desnica, da ne rečem še kaj hujšega. Ne gre za moje vrednostne sodbe, ali se to "spodobi" po politični liniji; enoumje smo, na srečo, vsaj na ravni idej pregnali bolj, kot so to nekateri pripravljeni priznati. Gre preprosto za dejstvo, ki so ga opazili tudi drugi komentatorji, da obstaja cel kup pomembnih vprašanj, ki nima dosti skupnega z neko načelno "liberalnostjo" (v pomenu svobodomiselnosti), ampak s prakso vsakodnevnih življenjskih vedenjskih vzorcev. Zapriseženega prijatelja patriarhata lahko šestkrat politično vprežete, pa bo v konkretni - dejanski ali namišljeni - ogroženosti svojega položaja vedno vlekel v svojo smer. Zato je zlasti za leno volilno telo LDS (vzori vlečejo!) vedno na mestu sistematičen dvom v realizacijo "skupne ideje".

Manija vsiljevanja "kao splošno sprejetih privzetih vrednosti" ni izključno v domeni uradne politike. Samo primer: eden razvpitih slovenskih odvetnikov (ki pa žal ni samo odvetnik) je ob Bushevem prihodu ocenil, da prihaja mož, ki podpira vrednote, ki so naše vrednote. Seveda, zob za zob in glavo za glavo, od Otona dalje (če že ne od svetopisemskih časov) je torej smrtna kazen naša vrednota. Še dobro, da zdaj vem.

Petnajst let nazaj ne bi - z morebitno izjemo profesionalnih desidentov - nihče jasno, glasno in z izrazi na meji osebnih žaljivk godrnjal nad vsebino in zunanjo podobo državne proslave, pa naj bi bila ta še tako čudna. Pravica do javne kritike privzetih vrednosti (in vrednot) je tisto, kar nas na srečo loči od takšnega stanja. Skrbi pa povzroča dejstvo, da se del politike za to resnico enostavno ne zmeni in se šele ex post začne užaljeno spraševati, kako da si je neuko ljudstvo drznilo podvomiti v ... kar koli že. Dokler razmišljamo na ravni privoščljivega nasmeha, niti ni slabo, če jo politiki sem in tja dobijo po nosu. Zaradi takšnega skoraj nojevskega sindroma pa lahko padejo ali se bistveno zavlečejo tudi najpomembnejši državni projekti in prav bi bilo, da bi imeli poleg slogana "Kdor ni avtomatično z nami, je idiot in proti nam!" še kak rezervni scenarij ... s poudarkom na ustreznem, pravočasnem prologu, ne pa na bolj ali manj bolečih različicah izhoda po kataklizmi.