Igranje na anticerkvena razpoloženja

Da na to karto igra Jelinčič, je jasno - in samo njemu se to res splača: tako "krade" glasove Združeni listi, zato slednji morda lahko odpustimo kakšno podobno izjavo, na kar je v tovrstni "samoobrambi" skoraj prisiljena. Karkoli več od tega ji pa odsvetujem.

Govorim seveda o najnovejši kosti, ki je bila te dni vržena javnosti v hlastno glodanje - vrnitev gozdov ljubljanski nadškofiji. Kdor je leta 1997 že bral časopise, se bo morda spomnil, da se je tisto jesen začela divja polemika v vseh medijih, v kateri se je tudi avtor te kolumne, takrat še ustavni sodnik, oglašal zelo pogosto. In v njej branil odločbo ustavnega sodišča, sprejeto s 5:4 (sam je bil proti), da Cerkev sme dobiti nazaj tudi gozdna veleposestva - namreč branil pred neupravičenimi očitki, da je bila ta odločitev politično in ne pravno utemeljena.

Kako, prosim? Praviš, da si bil proti taki odločitvi - potem si pa branil tiste, ki so jo sprejeli? Da, točno tako. Tudi sedaj to mnogim spet ne bo šlo v glavo. Upam le, da tovrstne "polemike" ne bodo spet trajale šest mesecev kot takrat. Medtem se je namreč leta 1998 "zgodila" še ena odločba ustavnega sodišča, ki sem jo pa tudi (in zlasti) jaz javno označeval kot škandalozno, kot politično zlorabo prava - tista o volilnem referendumu. Ne branim torej kar apriorno vsakega ravnanja svojih političnih ali mnenjskih nasprotnikov - le tisto, ki se mi zdi tega vredno.

Hrup, ki se sedaj ponovno dviga okrog istega vprašanja, je nesmiselen. Politiki in mediji sedaj zavajajo javnost, kot da gre spet za vprašanje, ali ima Cerkev pravico do teh gozdov. Ni res, to pravico Cerkev ima - tako je odločilo Ustavno sodišče že leta 1997. Odločitev je bila sprejeta po povsem regularni poti (ne ob škandaloznih procesnih kršitvah kot tista leta 1998) in kasneje izrecno zapisana tudi v zakon (tisti "volilni" odločbi US pa je zakonodajalec povsem legitimno nasprotoval). Pravico do teh gozdov Cerkev torej ima - sedaj se je odločalo le še o obliki vračila: v naravi ali z odškodnino. Odločba ministrstva je po moji presoji pravno pravilna, pa tudi ekonomsko smotrna: plačevanje odškodnin bi bilo v tem specifičnem primeru za državo slabše kot vrnitev v naravi. Prav zato se zoper prvotno odločitev ni pritožila samo Cerkev, ampak tudi državni odškodninski sklad. Pa ste to (vsaj do petka, ko tole pišem) že zvedeli iz naših medijev? Jaz šele iz odločbe - zato povem naprej.

In kako mediji (še) zavajajo javnost? Petkovo Delo npr. z besedilom na prvi strani levo zgoraj, kjer "polemizira" z ministrsko uredbo iz leta 1939, zamolči pa, da je bila ta uredba izdana na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila v finančnem zakonu za leto 1939/40. Pravno torej takrat pridobljenemu lastništvu Cerkve nad temi gozdovi ni kaj očitati (pravno je zame sporen le del gornjegrajskih gozdov) - kako to ocenjujemo z moralnimi merili, je pa seveda druga stvar. Moralno je to res problematiziral tudi pokojni akademik dr. Grafenauer v svojem pismu leta 1992 nadškofu dr. Šuštarju. Toda tisti, ki se ob tem sklicujejo nanj, bi lahko bili toliko pošteni, da bi potem citirali tudi naslednje pismo, kjer dr. Grafenauer kar trikrat posebej poudari, da pa bo za končno presojo odločilna pravna (ne moralna) analiza: ali je Cerkev leta 1939 te gozdove dobila ponovno v last ali le v upravljanje. Ta pravna analiza pa je bila opravljena leta 1996 v odločbi US - Cerkev je takrat te gozdove nesporno dobila v last in ne le v upravljanje.

Zgledujmo se torej res po dr. Grafenauerju, ki je najprej svoje moralne pomisleke iskrenega kristjana izrazil nadškofu, takoj nato pa je obema pogajalskima stranema (cerkvenim in državnim voditeljem) poslal svojo ekspertizo zgodovinarja - z izrecnim trikratnim opozorilom na odločilnost takrat še manjkajoče pravne analize. Če mu rad pritrdim v njegovih opozorilih na moralno neopravičenost cerkvenih zahtev po še enkratni "vrnitvi" teh gozdov, sem mu dolžan, moralno in profesionalno, pritrditi tudi v stališču o odločilnosti pravne analize. In s tem je poglavja o pravnem temelju tega cerkvenega zahtevka v tej pravni zgodbi konec. Sledi le še "izvedbeno" poglavje, ki je te dni pripeljalo do odločbe ministra Buta.

Kot že rečeno, se mi zdi odločba pravno korektna. Zelo ozko po črki zakona bi se ji morda sicer dalo kaj očitati, a le toliko časa, dokler spor o pravilni razlagi zakona ne bi prišel pred upravno ali ustavno sodišče - ustavno sodišče pa je v neki odločbi leta 1997 tak problem že razrešilo. In prav je, da je ministrstvo to razlago že sedaj upoštevalo - nasprotno ravnanje (in tudi morebitno sedanje izpodbijanje te odločbe pred sodiščem za vsako ceno) bi pomenilo nedopustno zavlačevanje že doslej prek vseh razumnih meja trajajočih denacionalizacijskih postopkov.

Ker je bila v tej kolumni poleg prava že omenjena tudi morala, še nekaj o njej - tokrat o "moralnosti" pojmovanja, da je bila nacionalizacija kraja in da je ukradeno pač treba vrniti - to je bil komentar dr. Mihe Brejca (SDS) te dni na TV. Enkrat sem zoper tako spolitizirano "moralo" protestiral že v Družini, tokrat ponavljam: kdor to, da je "komunistična" revolucija "ekspropriirala ekspropriatorje", imenuje kraja, na zelo očiten način dokazuje, da malo ve tako o morali kot o politiki. Nemoralno v revoluciji in ob njej je bilo marsikaj drugega - od zločinskih pobojev nasprotnikov do privilegijev oblastnikov ob revščini množic - nacionalizacija veleposestev in velike industrije pa je prav gotovo naletela na moralno odobravanje velike večine ljudi. In bi ga uživala še danes (tudi moje odobravanje seveda), če bi se ta pot izkazala za ekonomsko in politično uspešno, za pot v večje materialno in duhovno blagostanje vseh. Pa se ni. Izkazala se je za iluzijo - ne pa za krajo. Govoriti s tem v zvezi o kraji je zame primitivno hujskaštvo. Kot je na drugi strani primitivno hujskaštvo govorjenje o tem, da bodo gozdovi z vrnitvijo Cerkvi postali vatikanski.

Priznam: tudi mene malo jezi, da bom odslej nabiral gobe in smučal (včasih tudi) po cerkvenih gozdovih. Pa kaj? Naši, slovenski bodo še vedno. Dostopni vsakomur, kot vsi gozdovi, ne glede na lastništvo. Če bo Cerkev pametna, niti table ne bo nikjer postavila, da je to njen gozd - da ne bi po nepotrebnem izzivala Cerkvi manj prijaznega dela Slovencev. Popularnosti in privlačnosti si s celo to zgodbo vsekakor ne bo povečala - denar pa za svoje, danes družbeno nedvomno pretežno koristno delovanje, zlasti duhovno in karitativno (smo to pripravljeni priznati tudi neverniki?), pa tako in tako mora na neki način dobiti. Več ko si ga prigospodari sama, manj bo upravičena pričakovati od države.

Razglašen za najhujšega cerkvenega nasprotnika, zdaj pa brani cerkvene gozdove - kdo bi razumel tega Krivica. Pa ga ni težko razumeti: Cerkvi vse, kar ji pravno pripada (sedaj tudi gozdovi) - in ničesar, kar ji ne pripada (npr. položaj države v državi po protiustavnem "vatikanskem" sporazumu).