Učinkovitost in druge tehnologije

Kdor je vsaj približno spremljal parlamentarno diskusijo, ki se je v senci visokih junijskih praznovanj in besedovanj razvnela okoli spreminjanja parlamentarnega poslovnika, se pač ne more znebiti vtisa, da je tisto, kar se dogaja v parlamentarnih klopeh pod firmo demokratične politike, začelo presedati celo poslancem samim. Saj ne da bi o iskrenosti njihovih poročil o neprebavljivih debatah, skozi katere si dneve in tedne in leta zdravi svoje komplekse ta ali oni politični ego, dvomili; to, da so jim po desetih letih vaj v slepomišenju, manipuliranju in strategijah izobčanja izrodki njihovih glav zrasli čez glavo, je vidno že od daleč. Empirična zavest to opažanje že lep čas izraža z visoko stopnjo nezaupanja v institucije sistema. Če sploh kako, potem se parlament v to zavest vpisuje kot prostor za prepir o vprašanjih, ki so tako daleč od vsakdanjega življenja ljudi, da je vseeno, če mu prisluhnejo ali ne: kar bo na koncu od vsega skupaj ostalo, bodo tako ali tako samo nove cene in novi davki.

Kdor meni, da tovrstna politična kultura ni problematična, bo seveda z vsemi štirimi podprl vladajočo idejo o tem, da je obstoječa politična diskusija v parlamentu tako bedna, da se ne bi smela neovirano prikazovati v javnosti. O tem, kdo bo koliko česa imel, se politiki lahko dogovorijo na kolegijih in drugih delitvenih srečanjih za zaprtimi vrati, parlament pa tako ni nič drugega kot karnevalska mašinerija za potrjevanje vladnih zakonov in predpisov. Če gremo v Evropo, se v zadnji instanci lahko prepiramo samo o šlamparijah v prevodu kakega velepomembnega bruseljskega dokumenta, ki ga je treba nemudoma sprejeti. O naših vročih domačih temah, medvedih, ženskah in orožju, pa si bo po vseh dozdajšnjih veleumnih obravnavah težko izmisliti kaj novega. Kar torej preostane za parlamentarno rabo, je medsebojno zmerjanje, sumničenje in ščuvanje proti drugim in drugačnim. Nobene posebne škode ne bo, če poslovnik omeji ta politični biznis na minimum. Za splošen razmah poneumljanja tako skrbi dovolj drugih: šole, mediji in tranzicijski bogataši.

Kdor pa je vsemu in vsem navkljub še zmeraj prepričan, da je svobodna javna razprava edina podlaga, na kateri lahko temelji pametna politika, mu ob zdajšnjem poslanskem nategovanju okoli "racionalizacije" parlamentarnega dela preostaneta le še čudenje in zaskrbljenost. To skrb samo še stopnjuje glavni argument, s katerim poskušajo vladajoči omejiti čas za poslanska vprašanja, odgovore in ugovore: učinkovitost namreč. Če bi manj govorili, bi več naredili. Več česa? Zakonov, ki jih je treba po enkratni uporabi odvreči? Skladov, agencij in agentur, od katerih imajo koristi samo člani politične družine? Zares: več česa naj bi politiki naredili? Ponižujočih hajk na ljudi, kakršni smo bili priča ob pripravi nedavnega referenduma o umetni oploditvi? Se mar nismo znašli pred velikansko državljansko ravnodušnostjo, ki je odmevala tudi skozi ta referendum, prav za to, ker se ta spolitizirana druščina ukvarja samo z uveljavljenimi družbenimi skupinami, z etabliranimi večinami, posamezniku pa ne nudi nikakršnih oprijemljivih vzorcev in vzpodbud? Še huje: avtoritarni sestavljavci strašljive zgodbe o samski ženski so krhki svet posameznika, njegova hrepenenja, sanje, celo njegove rane in blodnje, izpostavili splošnemu javnemu posmehu in splošni aroganci. Koliko zaupanja v človeka, v njegovo vest in njegov razum, je uspelo oblastem, ki si ne znajo privoščiti razkošja nenadutosti, po tej poti mimogrede sesuti? Koliko socialnega kapitala jim je uspelo izničiti s svojimi pritlehnimi retorikami? Pa ni naloga politike, ki se ima za demokratično, da ustvarja pogoje, v katerih bodo državljani lahko živeli bolj polno, vedro in smiselno življenje? Ni njen cilj vsem, čim večim pomagati? In od kdaj sodi tista kočljiva zadeva, ki vladajočim predstavlja učinkovitost, med demokratične vrline? Še v zadnjih letih diktature smo mednje v prvi vrsti uvrščali preglednost vsega, kar počnejo tisti, ki držijo v rokah državni aparat. Do preglednosti, smo si domišljali, pa pridemo z javno razpravo. Zdaj, ko se je politični prostor odprl, pa oblast, ki bi že zdavnaj morala opraviti svoje vaje ne le v dialogu, temveč tudi v polilogu, sporoča, da javna diskusija ovira njeno učinkovitost. Da ji torej ni treba več nikogar poslušati, ker sama vse najbolje ve. In nikogar več z argumenti prepričati, ker more in sme vsiliti svojo voljo tudi brez argumentov. Zakaj bi se torej mudila s pogovori? Zato, pravi sociolog Anton Kramberger, ker se nam nikoli ne bi smelo tako muditi, da bi ljudi spreminjali v ovce.

Če bi bilo po pravici, bi seveda morali priznati, da tisto, kar uprizarjata v parlamentu pozicija in opozicija, ni nič drugega kot obširna snov za trpko zgodbo o padcu javne diskusije v Sloveniji. Ampak zloraba še ne odpravlja rabe. Če bi vladajoči res bili zainteresirani za kvalitetno delo parlamenta, bi morala biti prva naloga slovenskih demokratov ne omejitev, pač pa vzpostavitev civilizirane javne diskusije. Za dosego tega cilja bi se morali najprej začeti pogovarjati o tem, kakšne so sploh vstopnice za prihod na slovensko politično sceno in kakšni so civilizacijski horizonti ljudi, ki jih stranke novačijo v svoje vrste. Tega pogovora pa ni, ker politična elita, ki je državo spremenila v svojo nepremičnino, ne čuti pav nobene potrebe po njem. Bolj kot sproščeni pogovori, brez katerih igra idej ni možna, jo fascinira tisto obskurno delo, s katerim kar naprej duši možnost kritike in samokritike: zato zmeraj znova spreminja poslovnike, pravilnike, predpise, zakone, celo ustavo. Spreminja vse okoli sebe samo zato, da se njej ni treba spremeniti.