Kaj zdaj?

Z denarjem, ki ga je slovenska vlada porabila za nakup ameriških vojaških vozil, bi male alternativne založbe zlahka izdale vsaj 300 knjižnih naslovov. Torej približno ves spisek prednostno potrebnih prevodov, ki ga ob razpisu za založniške podpore vsako leto ponudi ministrstvo za kulturo. Država je potemtakem to, kar naj bi bilo po njenem lastnem mnenju še potrebno za zadovoljivo povezavo skupnosti slovenskega jezika s svetovnimi kulturami, žrtvovala - za kaj? Za morebitno naklonjenost mogočnikov, ki bodo odločali o njenem članstvu v vojaški zvezi NATO. Torej za morebitno možnost, da bo lahko v prihodnosti trošila še več denarja v glavnem pri istem prodajalcu in vsekakor iz istih, t.j., iz državljanskih žepov. Dogodek lepo ponazarja sedanjo ameriško politiko: ZDA zgubljajo ekonomsko svetovno prevlado in si vladavino lahko podaljšujejo le še z "zunaj-ekonomskimi" sredstvi. S političnim izsiljevanjem poskušajo druge prisiliti v vojaško odvisnost, vojaško odvisnost pa izkoriščajo za ekonomsko izžemanje.

Iz dogodka resda lahko razberemo ameriško politiko - ne pa tudi tega, zakaj ta politika uspeva. Le kako se lahko Združenim državam posreči, da z našim denarjem rešujejo svojo ekonomsko krizo - ali da si vsaj podaljšujejo politično vladavino in vojaško premoč? Po odgovor na to vprašanje je treba na domače prizorišče. Ostanemo lahko kar na kulturnem področju. Rudi Šeligo je v času svojega ministrovanja poskusil odtegniti državno podporo alternativnim in "neinstitucionalnim" kulturnim dejavnostim. Nakane ni speljal do konca - zato pa jo je dovršila sedanja kulturna ministrica, četudi naj bi nominalno pripadala prav nasprotni (domnevno "levi") politični usmeritvi. Kaj je torej skupni imenovalec tukajšnje skrajne desnice in samooklicane "levice"? Zatiranje intelektualno produktivnih, kulturno ustvarjalnih, zgodovinsko odgovornih dejavnosti in ljudi, ki so enkrat že odprli zgodovinska obzorja, preden jih je sedanja državno-administrativna kamarilja spet zamračila.

A antiintelektualizem in kulturni destruktivizem uradne "politike" od skrajne desnice do domnevne "levice" mora imeti neko funkcijo. To funkcijo je mogoče razbrati iz izrednega stanja, ki so nam ga priredili ob srečanju Putina z Bushem. Vse tiste prepovedi, omejitve, vse tisto razkazovanje policijske moči in represivne tehnologije je seveda omejevalo in onemogočalo izražanje "drugačnih" stališč in mnenj. Če smo natančni: onemogočalo je demonstracije, manifestacije in prireditve, ki bi pokazale, da "drugačna" stališča, mnenja, da "drugačne" analize obstajajo - samih stališč, mnenj in analiz pa ne bi predstavljale, saj tega s peščico panojev, napisov, gesel pač ni mogoče narediti. A glede na kaj so "drugačna" ta stališča, mnenja in analize, ki že z golim obstojem tako zelo motijo ali nemara celo ogrožajo tukajšnjo državno-oblastniško kasto? Na drugi strani pač ni bilo in tudi ni ne stališč ne mnenj in še najmanj analiz - na drugi strani so bili in navadno vselej so rituali hlapčevstva in gospodovanja, protokolarni balet, manipulativna obredja tako imenovanih "odnosov z javnostjo".

Sistem, ki stoji na ritualu, nemara še tudi na afektih in sentimentu, živčno reagira na samo intelektualno gesto, na sam ustvarjalni kulturni vzgib. Tu torej ne gre za spopad med različnimi mnenji in stališči. Prav narobe: gre za to, da se odpravi sama možnost, da bi kdo imel kakšno mnenje. Gre za to, da se prikrije vsakršna sled, ki bi namigovala, da ima kdo nemara kakšno stališče. Tisti, ki živijo od ritualov in afektov, predstav in protokolov, morajo marginalizirati, zatolči, odstraniti te, ki mislijo, analizirajo in ki - o gorje! - so za povrh še toliko pošteni, da hočejo na podlagi svojih stališč, mnenj in analiz še tudi kaj javno narediti.

Policijski kordoni, psi, mučilna orodja tipa "samozatezne lisice", plugi za ritje po množici, vse to je natančno tisto, za kar se izdaja: varovalka sistema, njegova mejna mašina. Vsa ta mogočna artikulacija osebja in tehnologije je zunanja straža, zato tudi ne deluje po notranjih načelih sistema: v teh primerih lahko organ države ukrepa na podlagi suma slabega namena, na podlagi osebnega videza in podobnih domnev in "osebnih okoliščin". Tu torej ne veljata ne ustava ne zakon. "Ko slišim mnenje in analizo, ko zaslutim intelekt in kulturo, zgrabim za pendrek, potegnem samozatezne lisice in spustim slednega psa," tako pravi sodobni oblastnik v deželi ameriških terenskih vozil.

Ljudje, ki mislijo, še zlasti pa ti, ki v skladu s svojimi mislimi tudi ravnajo, so smrtno nevarni za trenutni "politični" sistem. Ta sistem ni demokratičen, se pa demokratično legitimira. Se pravi, da v zameno za legitimacijo državljankam in državljanom dopušča izbiro, katera oblastniška frakcija bo neposredno "vladala". Na prvih volitvah te vrste je Demos zmagal le s 4% prednosti. Volivke in volivci so se korigirali že takoj na naslednjih volitvah in izbrali domnevno nasprotno opcijo. A ta je nadaljevala z uresničevanjem Demosovega programa (uvajanje neoliberalnega kapitalizma in uničevanje glavnih funkcij moderne države). Poslej se je ta opcija ohranjala na oblasti le s kombinacijo demoniziranja in podkupovanja nasprotnika ter s podkupovanjem katoliške cerkve. Če torej dobro premislimo, je bila legitimacija oblasti doslej le veriga prevar in mistifikacij.

Podoba je zdaj jasnejša: državno-strankarska birokracija, ki tukaj vlada, je "farška republika", kakor se je v mladih letih izrazil Karl Marx. Podložnikom nalaga odpoved in pokoro, zlasti odpoved od svobodne misli in poštenega dejanja. Njena tehnologija je obredje, njen proizvod kapitalovo rešnje telo. Kakor vsaka duhovniška kasta je tudi ta le posrednik: zato se ji tako mudi v "evro-atlantske" integracije. Čimprej bi se rada znebila še tisto malega politike, ki jo mora izvrševati, kadar znamenja gospodarjev niso zadosti jasna, kadar je gospodarju vseeno, kaj bo storila. Čimprej bi rada pod okrilje NATO-ve železne roke in papeževe duhovne skrbi. Tedaj bo res lahko samo še pobirala davke in si delila plen, v zameno pa skrbela, da ne bi kdo kaj pomislil, kaj šele, da bi kaj poštenega storil.

A vse to so šibkosti sedanje vladavine. Če pošlje na cesto vso represivno ropotijo iz Hrvaške in Slovenije že iz strahu, da se ne bi pokazalo, da kdo v deželi sploh misli - potem ji res ne bo pomoči, ko bodo ljudje začeli politično misliti in svoje misli drug drugemu pripovedovati. Od misli do dejanj bo namreč tedaj le še eleganten političen korak.