Čas kislih ... česa že?

Kaj je čas kislih kumaric, vemo vsi. Da papir v tem času prenese še več kot vse, je tudi dobro znano. Kdor ima med prijatelji ali znanci kakšnega urednika (zlasti časopisnega), je najbrž že imel priložnost za opazovanje pospešenega izpadanja las in povečane stopnje iskalnega nemira, ki se jih poloti v pasjih dneh.

V naši mladi državi letos ne bi mogli reči, da se nič ne dogaja. Vendar tokrat ne bomo brskali po aktualnih dogodkih, ki pretresajo Slovenijo. Meje, gozdovi, otok, major Troha, ustavne spremembe, pa ksenofobija (pardon: obča drugačnofobija!), ki šprica na vseh porah družbene (nad)stavbe (če pa ne, jo dežurni gojitelji belih miši in rdeče groze v obliki domnevne evrofobije brž najdejo pri predsedniku države, vodilnih ekonomistih, pa še kje), tihe sobe in kar je še takega ... več kot preveč zanimivega. (Mimogrede: bil sem prav vesel, ko sem videl šefa Sove živega, zdravega in veselega prihajati iz znamenite sobice ... nekje v podzavesti pač prebivajo spomini na vohunske filme, v katerih so imeli mojstri mikrofone skrite v zobnih zalivkah, kamere pa v umetnih očesih ... naš človek jo je očitno dobro odnesel, očesi sta bili svojem mestu, zobje nedotaknjeni in ni bilo videti, da bi ga bili razmontirali kot njegov sumljivi prenosni računalnik.)

Rajši se lotimo dolgoročno pomembnejšega vprašanja, ki se mi odpira tudi zaradi prej omenjenih dogodkov: kakšna je kakovost našega ubesedovanja sprejetih dogovorov? Mislim na vsebino, na formalno logično strukturo, pa tudi na neoporečnost jezika, samo "bojno polje" pa sega vse od zapisnikov raznih društev do mednarodnih sporazumov. Pri slednjih izkušnje žal kažejo, da se pogajati ne znamo (vsa čast izjemam!) in da bi jo včasih bolje odnesli, če bi nasprotni strani prepustili odločitev po načelu "daj, kolikor daš" ... in potem sploh ne bi ničesar napisali, da ne bi bila škoda še večja, kot je že sicer. Bilo bi prav zanimivo, če bi komu uspelo ovrednotiti tiste učinke nedomišljenosti in nemarnega oblikovanja različnih državnih dokumentov (vključno z notranjo zakonodajo!), ki bi jih lahko v Natovem žargonu imenovali collateral damage.

Zanimivo je, da do takih spodrsljajev pogosto pride prav v primerih, ko se zakonodajalec trudi, da bi zacementiral vse podrobnosti in vnaprej preprečil tudi dejanja, ki bi prišla na misel samo notoričnemu bebcu. Zlasti pri predpisih z gospodarskega področja se to zdi kar nekoliko žaljivo. Pomoči pa najbrž ni: če prepisuješ od Nemcev, pobereš tudi tiste vrste esenco tega tipa zakonodaje, ki jo je v svojih delih tako duhovito opisal Jerome K. Jerome.

Zglede za predoločenosti v posameznih delih sistema hitro najdemo, če pobrskamo po Uradnem listu. Hudobec mi ni dal miru, spet sem vtaknil nos tja, kjer se vedno najdejo razlogi za povečano skepso. Sklep o tolarski likvidnostni lestvici Banke Slovenije (UL št. 54, 29.06.2001) - majčkeno me spominja na zgodbo o gospe, ki je na vibrator za vsak slučaj nataknila še kondom, saj človek ni nikoli dovolj previden - gotovo ni primerno počitniško branje za široko publiko, bančniki pa ga bodo najbrž brali in brali in računali in spet brali ...

Uredba o oblikovanju cen učbenikov (UL št. 49, 14.06.2001) je nekoliko priljudnejša, pa jo bom vseeno pustil pri miru, ker žali ekonomsko logiko in statistične podatke o inflaciji ter se norčuje iz založnikov.

Pač pa pet strani naprej najdemo Odredbo o označbi tradicionalnega ugleda za Belokranjsko pogačo. Ob vsem, kar bo zapisano v nadaljevanju, naj za uvod zagotovim, da se mi zdi zaščita naših tradicionalnih jedi koristna in potrebna, da pa je treba ostati v smiselnih mejah, tisto, kar želiš povedati, pa mora biti povedano natančno, sicer postane v najboljšem primeru špasno, v ostalih pa tragikomično. Ker me nekateri zelo radi napačno razumejo, bom še podčrtal: beseda ni o pogači, o konkretni še najmanj, beseda je o šlamparijah naših predpisov.

O jeziku, vejicah in predložnih zvezah v odredbi skoraj nima smisla govoriti, lahko se samo vprašamo, kdaj bomo imeli vsaj v Uradnem listu brezhibno slovenščino. Odgovor - žal - slutim.

Odredba ima 10 členov. Prostora za podrobnosti je premalo, zato samo nekaj primerjav. V 3. členu (opis izdelka) piše, da je narezana na kvadrate. Matematiki v kvadratu prepoznamo samo dve dimenziji (pogača očitno premore tri, saj člen eksplicitno predpisuje, da bodi visoka 3 do 4 cm, ne več ne manj), pa to ni bistveno: 5. člen določa, da se pogače ne reže, ampak lomi. V 4. členu (sestavine) pogrešamo sladkor, ki ga zahteva 5. člen (postopek izdelave) pri pripravi kvasnega nastavka. "Pravila igre" v tem členu so silno precizna, vse do predpisa, da jo je treba ponuditi še toplo. Kar je nekoliko skregano s 6. členom (vodenje pisne dokumentacije), ki k pogačam z označbo tradicionalnega ugleda poleg popisa vrste in količine vseh nabavljenih surovin po posameznih dobaviteljih predvideva tudi zbiranje podatkov o (citiramo!) vrsti, količini in odjemalcih vseh prodanih Belokranjskih pogač. Za vsak dan posebej in za vsakega posebej. (Zakaj neki me to spet spomni na tolarsko likvidnostno lestvico?) To očitno daje vsakemu prodajalcu pravico, da ustvarja tudi bazo osebnih podatkov o fizičnih osebah - kupcih pogače, vključno z opombami, ali jo je kupec pojedel še toplo ali pa se je nemarno obnašal in pustil, da se mu je ohladila.

Tako iz dobrih namenov zaradi nekorektnosti upovedovanja nastane nekaj čisto drugega. Najbrž je imel dober namen tudi gospod, ki je izjavil, da so naše banke osemkrat manj učinkovite od zahodnih. Ampak to je tudi skoraj vse, kar je pri tej izjavi dobrega. Pač, še nekaj: resni ljudje so se tudi dobro nasmejali.