Glava in drugi holdingi

Bo dr. Janez Drnovšek zdaj, ko naposled vemo, kje je v tej državi kaj, razpustil tudi parlament? Ali pa bo raje še naprej vzdrževal ravno pravšnjo mero prezira do poslanskih mnenj in stališč? To je samo eno do mnogih vprašanj, ki se vsiljuje po zadnji julijski seji vlade, ki je kljub nasprotovanju 52 poslancev sprejela odločitev, da bo sedež zdaj že proslulega energetskega holdinga v Ljubljani.

Ljubljansko Delo je to odločitev, v kateri se je očitno že zgostila vladarska ideja o tem, da je treba v imenu učinkovitosti tudi formalno omejiti parlamentarno debato, pospremilo na svoji prvi strani s pomenljivim naslovom: Glava v Ljubljani, roke pa v Mariboru. Kdor je potem pedantno (z)bral vse argumente za ta najnovejši razvojni koncept Slovenije, je lahko vsaj približno doumel politični kontekst, v katerem so novinarju Večera Miru Petku razbili glavo. V krajih, kjer naj bi se slavile in častile samo roke, so glave, ki zasledujejo in premlevajo vladajoče mišljenje in vedenje, odvečne. Če je torej prva poosamosvojitvena desetletka vsaj na simbolni ravni računala na dva milijona pametnih glav in štiri milijone pridnih rok, se druga, ki časovno sovpada s prvo odločno uporabo Petkove vzgojne palice, očitno začenja v znamenju jasne in nedvoumne lokacije glav in rok. In v tako zamišljeni dualni družbi seveda ni nič bolj normalnega kot to, da je glava na tistem mestu, kjer se že celo desetletje vidno zgoščuje vse, kar šteje v družbi: oblast, bogastvo, ugled prestiž. V Ljubljani torej.

Kar je pri tej čudaški politični konstrukciji slovenskega družbenega in fizičnega prostora najbolj bodlo v oči, so bili očitki, s katerimi je minister Kopač skupaj s svojimi dežurnimi interpreti sesuval "štajerski lobi", ki se je boril za sedež holdinga zunaj Ljubljane. Čeprav je minister ves čas poudarjal, da je za sam projekt irelevantno, kje bo njegov sedež, je istočasno dokazoval, da mora biti v Ljubljani in nikjer drugje. Še več: politik vladajoče stranke, ki je celo svojo ministrsko službo pogojeval s sedežem holdinga, je vsem, ki so mislili drugače, očital, ne le da se gredo svojo zasebniško politiko, ampak da poskušajo z vsemi štirimi okužiti njegov strokovni projekt s politiko. In nobenega dvoma ni, da je Drnovškov politični frajgajst govoril o izprijenosti politike samo zato, da bi konkurenčne ideje očrnil, diskvalificiral in delegetimiziral. To si velja zapomniti: liberalni politik nas je poučeval, da to, kam bo umeščen poslovni sistem, težek 220 milijard tolarjev, ni politično vprašanje par excellence. Celo v primeru, ko ga duhovno obtežimo z vsemi lokalnimi egoizmi in čisto privatniškimi namerami in zamerami, je odločanje o njegovi vzpostavitvi še zmeraj samo politično odločanje. Kaj pa je drugega decentralizacija te hipercentralizirane države, ki je nastala skozi vojne razmere, kot smiselno razseljevanje institucij po regijah, v katerih bodo lahko ljudje izživeli svoje ustvarjalne energije? Sicer pa so proti Kopaču svoje zrno dodali tudi tisti strokovnjaki, ki so opozarjali, da bi bilo v skladu z lepimi poslovnimi običaji, da bi sedež holdinga postavili tja, kjer je največ njegovega kapitala. Že sam podatek, da veriga dobičkonosnih dravskih elektrarn, ki pridobiva 80 odstotkov slovenske vodne energije, bi lahko bil zadosten razlog za zahteve, da bi se katero od bogastev, ki se še ne steka v Ljubljano, lahko začelo kopičiti tudi kje drugje v Sloveniji, ki je zaradi despotske politike že tako razpadla na dve statistični regiji: na evropsko bogato Ljubljano in obubožan preostanek. Ali pa mora v času, ko se vlada širokousti s svojim vzpostavljanjem e-uprave in e-Slovenije, zares vse biti na dosegu ministrove leve in desne roke? Si minister energetsko politiko v svoji glavi lahko zamisli le tako, da ima energetski holding nenehno pred svojimi očmi?

Niti približno ne trdim, da bi moral biti sedež holdinga prav v Mariboru. Če bi bilo po pravici, bi lahko bil v Krškem. Morda bi se komu od pristojnih potem zdelo vredno resno razmisliti o dvorišču nuklearke, kjer brezbrižne oblasti že leta kopičijo in stiskajo sodčke z radioaktivnimi odpadki. Tudi v Mariboru ne bi bila odveč kaka inteligentna institucija, v kateri bi lahko ljudje preizkusili svoja znanja in sposobnosti. Navkljub vsem lokalnim idiotizmom in kretenizmom, ki obvladujejo to mesto, ni bilo v zadnjih julijskih dneh, ko je minister Kopač vročično razlagal, kje je glava te države in kje so njene roke, težko razumeti vseh tistih, ki so v tokratni odločitvi vlade odčitavali "rop stoletja za Dravsko dolino". Že tako skrahirano mesto, v katerem je zaradi tranzicije ostal vsak peti meščan brez dela, je v Kopačevi antimariborski argumentaciji dobilo še zadnje dokaze za to, da je kleptomanska nacionalna elita obsodila del svojih državljanov na drugorazrednost, da ji ni mar njihovih razvojnih potencialov in da nima pojma o tem, kako se neguje socialni kapital. In ko začne visok državni uradnik v tem mestu zase govoriti, da je najbolje plačan kurir v državi, ker so centralne avtoritete skrčile njegov delovni prostor zgolj na izvajanje ministrskih ukazov, potem morda lahko zapopademo resnične razsežnosti vladajoče ekonomije užitka. Z zadnjo idejo o glavi, ki da je v Ljubljani, in rokah, ki da so v Mariboru, je slovenska vlada prignala to ekonomijo do absurda. V takem absurdu lahko - prosto po Brechtu - živijo pametni od neumnih, neumni pa od svojega dela.

Drnovšek seveda ne bo razpustil parlamenta. Ne zato, ker si brez poslanskih mnenj in stališč ne bi znal predstavljati svojega dela, ampak zato, ker ima natančno predstavo o tem, kako bi se na to dejanje odzvala Evropa. Bo pa zanimivo gledati, kako se bo zdajšnja poslanska jeza počasi razkadila v to nekoliko camusovsko intonirano svetlobo v avgustu.