O zrelosti javnega razpravljanja pri nas

O dveh temah - cerkveni gozdovi in trajni sodniški mandat - pri nas drugače povsem resni ljudje in resni mediji že kar nekaj mesecev, torej že pred izbruhom poletne vročine in "sezone kislih kumaric", govorijo in pišejo tako, da včasih že skoraj ne veš, ali se šalijo ali mislijo resno. No, pravzaprav bi bil glede tega lahko v negotovosti le kakšen zelo dobronameren in o naših razmerah slabo informiran obiskovalec iz daljnih dežel - tu živečim pa nam je, prav vsem, ob vsej tej zmedi povsem jasno pravzaprav samo to, da so vse te "šaljive" izjave mišljene krvavo resno.

Že pred nekaj leti (1997) nisem mogel razumeti, kako lahko - ob istem povodu, torej ob napovedanem vračanju gozdnih veleposestev Cerkvi - doktorji prava resno zatrjujejo, da naše župnije in škofije niso pravne osebe po našem domačem pravu. Celo v socializmu so bile, pa ne bi bile danes. In sem takrat v Delu objavil precej sarkastičen članek z naslovom "Neslane šale uglednega pravnika" - ali tako nekako. In so te neumnosti za kratek čas potihnile - ampak le za kratek čas.

Letos pa znova: kmetijsko ministrstvo končno vrne del gozdov v TNP Cerkvi, o čemer po razsodbi ustavnega sodišča iz leta 1997 tako in tako ni moglo več biti nikakršnih resnih dvomov (edinega možnega je kmalu za tem razjasnila še ena odločba US, tista o vračanju gasilskih domov, toda prebrala sva jo, kot je videti, samo kmetijsko ministrstvo in jaz - vsi drugi se delajo, kot da je ni), in "neslane šale" so znova napolnile medijski prostor in naša ušesa. Le s to razliko, da jih tokrat, vsaj tistih najbolj debelih, ne lansirajo več ugledni pravniki sami, ampak samo še "žanjejo" seme, ki so ga takrat posejali. To pa je, vsaj v mojih očeh, še precej bolj sporno početje kot tisto prvo. Če se sam podpišeš pod neumnost, je to navsezadnje v prvi vrsti tvoj problem. Če s svojo avtoriteto zavedeš neuke ljudi, da tej neumnosti verjamejo in jo začnejo razširjati kot resnico, ti pa ob tem molčiš - to je pa že hujša zadeva.

Tako se je ob nedavnem partizanskem zborovanju na Pokljuki zgodilo, da je "glas ljudstva" prebral protestno pismo proti izročitvi pokljuških gozdov ljubljanski nadškofiji "in posredno s tem državi Vatikan"! In pozval k zaustavitvi "nadaljnjega razvoja dogodkov, ki so nedvomno škodljivi za slovenski narod in ki poleg tega tudi kvarijo ugled naše države v svetu"?! In mediji so nato o tem seveda izčrpno, a brez opozorila na zmoto, poročali. In potem mirno objavljajo pisma bralcev, kot je bilo npr. eno v Večeru: "Ni samo to, da bomo izgubili simbol Slovencev in slovenske države - Triglav, zbrisati ga bo treba tudi z grba in zastave, saj bo sedaj Triglav last Vatikana in ne Slovenije". Na TV pa je bohinjski župan povsem resno, ogorčeno kritiziral vlado in LDS, zakaj s svojo večino ne spremenita tudi ustave, če drugače ni mogoče zavarovati "tega nacionalnega ponosa Slovencev"! Pa ne novinarki, ki je razgovor vodila, ne dvema doktorjema prava ne kmetijskemu ministru, ki so to poslušali, ni padlo na pamet, da bi za blagor domovine zagretega župana vprašali, pred katero nevarnostjo naj bi bilo pokljuške gozdove, ta nacionalni ponos Slovencev, treba zavarovati kar s spremembo ustave. Ja, pred Cerkvijo vendar! Brez sprenevedanja, prosim: dobro vem, da ima katoliška cerkev v daljni in bližnji preteklosti marsikaj hudega na vesti (kot še kdo drug tudi) - ampak hkrati je pa to tudi cerkev Čedermacov in Slomškov, vseh tistih primorskih, štajerskih in koroških duhovnikov, od najnižjih do najvišjih, ki so za ohranitev slovenstva v teh ogroženih mejnih deželah v določenih kritičnih obdobjih storili več kot vsi politiki vseh barv skupaj. Ne mislim, da je cerkvena zahteva po vrnitvi gozdnih veleposesti ravno višek morale in višek modrosti, nasprotno, je poteza, ki bo ugled katoliške cerkve še dolgo močno bremenila - ampak uporabljati v političnem boju proti njej tako očitne neresnice in tako demagoške poteze, kot so zgoraj opisane, pa tudi ni ne višek morale ne višek modrosti. Mislim tu seveda na politične podpihovalce takega ravnanja, ne na njegove naivne in zavedene neposredne izvrševalce.

Še sreča - ko že kdo-ve-katerič opozarjam na tovrstno primitivno anticerkveno demagogijo - da imam za seboj "alibi" ostrega nasprotovanja cerkvenemu vsiljevanju očitno protiustavnega "vatikanskega sporazuma", sporazuma s Svetim sedežem. Če tega ne bi bilo, bi bil gotovo že spet obtožen, da sem se prodal Cerkvi - tako pa nekateri najbrž samo dvomijo v moje duševno zdravje, ker v eni točki cerkvenim zahtevam najostreje nasprotujem, v drugi točki pa istočasno njene zahteve (vsaj pravno) branim. Upajmo, da jih bodo razum in izkušnje enkrat vendarle pripeljali tudi na misel, da bi bilo morda pametneje podvomiti v tiste, ki so vedno in dosledno na cerkveni (ali katerikoli) strani ali vedno in dosledno proti njej - ne glede na to, kaj ta stran v nekem konkretnem primeru počne, dobro ali slabo. Kajti, kot vemo: ni važno, kaj kdo govori ali počne - važno je, ali je "naš" ali ni.

Takega alibija žal nimam - oziroma vsaj ni tako javno znan - na drugem področju, kjer sem zadnji čas dvignil glas, najprej prav tu v Mladini, proti primitivni demagogiji: pri nasprotovanju primitivnim napadom na trajni mandat sodnikov. Tu pada name z leve in z desne brez izjeme (glede na "rdečkarsko" preteklost starejših sodnikov seveda bolj z desne) - kdor je sam doživel ali tudi samo od znancev slišal za kakšno (domnevno ali resnično) krivično sodbo, vsak se čuti upravičenega udrihati čez sodstvo nasploh, čez trajni mandat še posebej - in čez Krivica, ki vse to baje nekritično brani, pa še s prav posebnim užitkom. Ne le v Mladini, da ne bo pomote - tudi drugod.

Najbolj zanimivo pri tem je to, da tudi mnogi izobraženi in razgledani ljudje, ko so enkrat s sojenjem osebno prizadeti, ne znajo več ločiti med problemom sodnih napak (ali morebitne slabe kvalitete sojenja sploh) na eni strani in trajnega sodniškega mandata na drugi strani. Tako mi je npr. telefoniral ugleden novinar uglednega časopisa, ki da me sicer ceni, da pa ne more razumeti, kako morem braniti trajni mandat in slabe sodnike. So kar vsi slabi? Ne, to ne - dobri naj kar imajo trajni mandat, le slabi ne. Da, sem odgovoril, kateri so dobri in kateri ne, bo pa odločala komisija v sestavu Vodopivec, Jelinčič in ti (cikajoč pri tem seveda na neresne ideje o "civilnodružbeni" kontroli nad sodstvom)!? - Naletel pa sem tudi na sogovornika (javno, v tisku), ki je udrihal čez trajni mandat - potem se je pa izkazalo, da sploh ne ve, da se ta "trajni" mandat ob hudih kršitvah in slabem delu seveda lahko tudi odvzame. Kot zdravnikom licenca. Enim in drugim premalokrat (sodnikom doslej v teh nekaj letih, kar ta sistem velja, še nikoli)? Morda - a kritiko je treba usmeriti v konkretne primere, ne v institucijo trajnega mandata. In morda še, kot to počnem sam, v to, da v Sodnem svetu, ki o teh občutljivih stvareh odloča, sodniki ne bi smeli biti v večini.