Vatikan : Slovenija 10 : 1

Včeraj popoldne in zvečer (tole namreč pišem šele v petek) nisem mogel verjeti svojim ušesom, ko nas je z radia in s TV zaslona zasipala sladka (da ne rečem osladna) propaganda vodje vladne pogajalske skupine, kako da so sedaj v vatikanskem sporazumu odpravljene vse dotedanje nejasnosti in dvoumnosti. Ob tem se človek najprej vpraša, ali imajo ta mladi doktor prava in njegovi šefi, ki so mu to naročili, državljane res za tak trop ovac ali nedoraslih otrok, ki bodo to ceneno propagando kar naivno "kupili"? No, da je to po vsebini navaden blef, je včeraj res vedela le peščica ljudi (med njimi jaz), ki je besedilo že videla (a zaradi tajnosti še ne sme razkriti njegove konkretne vsebine) - toda toliko spomina ima pa morda tudi še kakšen drug državljan, da še ni pozabil monotono-opetovanega zabijanja v glavo prek vseh medijev od "izbruha vatikanske krize" novembra 1999 do danes, da v nobenem od dosedanjih besedil sporazuma sploh nobenih nejasnosti in dvoumnosti nikoli ni bilo, ampak da so vse to samo zlobne, ne strokovne, ampak politične in politikantske izmišljotine Krivica in pajdašev. Uporabljene besede so bile kdaj seveda tudi bolj fine od prej navedenih (pa ne vedno - spomnite se npr. samo na "kravji stampedo") - vsebina je bila pa vedno enaka. Se je mladi doktor prava morda tu v preveliki propagandistični vnemi malo zaletel in je rekel več, kot so mu šefi naročili in kot bi jim bilo pogodu? Ali je - kakšna misel! - morda celo naš tihi simpatizer in nam, ker drugače ne more, pomaga pač s tem, da kot vladni porte-parole govori stvari, ki vladi škodijo, vladnim kritikom pa koristijo?! Če je morda tako, vsekakor hvala.

Še ene zelo "močne" se je znebil: da sedaj "v primeru navzkrižij med kanonskim pravom in pravnim redom Slovenije obvelja slednje", prevlada pravni red Slovenije. Poznavajoč besedilo sporazuma sem včeraj zvečer kar strmel nad temi besedami - danes zjutraj pa še bolj. V Delu namreč piše, da je na novinarsko vprašanje dr. Nahtigal pojasnil, da izrecno to sicer res ni nikjer zapisano, da pa to zagotavljajo "jasne metode pravnih interpretacij" (ob tako skrajno dvoumnih, ponekod celo protislovnih formulacijah raznih členov!) - višek pa pride na koncu: "to so potrdili tudi predstavniki Svetega sedeža"! Skrajna naivnost mladega, v diplomatskih spretnostih neizkušenega doktorja? Toda, saj je bilo poleg njega še šest "pogajalcev"! So bili prav vsi tako naivni in neizkušeni? Ali pa so se vsi - oprostite grdi misli - vsaj malo tudi delali, da so naivni, ker jim je bilo tako pač ukazano ali so vsaj mislili, da je to del njihove naloge? Glede "jasnih metod pravnih interpretacij" pa so si, recimo, mislili: če to trdi profesor pravne fakultete, ki sedi med nami, potem naj se kritiki pač obrnejo na njega, ne na nas "navadne" člane pogajalske skupine. Brez skrbi, se tudi bomo - brž ko to famozno "jasno in nedvoumno besedilo" postane javno.

No, in potem nam je vodja vladnih "pogajalcev" mimogrede, za popestritev, postregel še s primerjavo iz nogometnega žargona, kot je sam rekel: "Dosegli smo pač največ, kar se je dalo. Ni mogoče pričakovati, da bomo v zadnjem krogu zmagali z 10 : 0 ... zadnji krog je potekal izenačeno, teren je bil popolnoma izravnan". Morda pa je bil res kriv teren, ne igralci - morda je pa teren visel proti našemu golu, da so žoge kar same letele v našo mrežo?

Majhna digresija: enkrat lani, ko še nisem vedel za "viseči teren" in sem še mislil, da so krivi igralci, sem (v Dnevniku) malo vzel v obrambo takratnega Drnovškovega "desnega halfa" dr. Šturma in "levega halfa" Golobiča - glede na to namreč, da je naš centerfor Drnovšek takrat začel nevarno prodirati z žogo proti lastnemu golu - potem pa res, sem rekel, ni čudno, če so vsi halfi čisto zmedeni, sredina igrišča je nebranjena in goli padajo v našo mrežo.

No, vrnimo se k zadnji, letošnji tekmi, ko je na krivi teren pritekla nova koalicijska enajsterica. Nogometni komentator Nahtigal se je seveda zmotil, ko je teren (mislil je najbrž na izid) na koncu tekme videl "izravnan". Aprila letos (znameniti "aprilski vladni popravki"!) je vladna enajsterica hotela doseči štiri gole (resne popravke sporazuma), ne deset. Tisto drugo so bili le kozmetični "popravki", torej prosti streli ali koti, nikakor ne goli.

Ampak - in tu se je naš komentator predvsem zmotil - tudi s temi štirimi goli, celo če bi jih res dosegli, bi bil skupni rezultat iz obeh tekem še vedno samo 4:10 v našo škodo. Tolikšna je bila namreč prednost nasprotnika iz prve tekme. Ampak nasprotnik, renomirana ekipa, je aprilsko junačenje našega selektorja "natresli jim bomo štiri gole", pravilno razumel kot prazno napenjanje mišic pred domačo javnostjo in na tajnem srečanju obeh selektorjev v Ljubljani 6. oktobra je njihov selektor Sodano našemu dal jasno vedeti: da ne bo prehudo, vam bomo dopustili en častni gol - če s tem niste zadovoljni, bomo pa s svojimi zvezami poskrbeli za vašo diskvalifikacijo iz Evropske nogometne unije. In ker naš selektor ne ve (ali noče vedeti), da oni drugi tam seveda še zdaleč nima takega vpliva, kot se našim v njihovi majhnosti in servilnosti dozdeva, ampak da v svetu prav z veseljem pozdravijo tudi uspehe kakšne neustrašne neznane "Katančeve čete" iz majhne državice, je na ponudbo pristal.

In točno tako se je tudi zgodilo: oni so nam milostno dopustili en častni gol ter nekaj kotov in zgrešenih prostih strelov iz malo nevarnih situacij, za druge tri "aprilske gole" smo se pa obrisali pod nosom. Saj tako ne bi pomenili drugega kot obliž na ranjeni ponos - ampak (domnevno ali resnično) mogočni nasprotnik nam tudi tega nedolžnega in zanj nenevarnega veselja ni privoščil. Če smo (simbolično) rekli, da je že iz prve tekme imel prednost 10:0 - ali, recimo, 10:1 (ker nam je že takrat milostno dopustil en častni gol, namreč črtanje najbolj škandaloznega, četrtega odstavka "šolskega" člena) - njegove zmage in primata ne bi ogrozili ne štirje naši goli na drugi tekmi ne še več njih. Pa nam jih ni privoščil. Le enega! Ampak tako, da niti druge tekme nismo dobili, ne s 4:0 ne z 1:0 - ampak smo tudi to gladko izgubili.

S številkami je težko povedati, za koliko, vsaj v "nogometnem žargonu", kjer pač vsak gol šteje enako. Naši igralci - "pogajalci" so namreč na koncu tekme naredili tako katastrofalno in začetniško napako, da bodo z njo, kot sem danes že rekel na tiskovni konferenci, najbrž prišli v kakšen učbenik mednarodnega prava pod poglavjem "Kako se ne smeš pogajati". Žal to ne bo naš, slovenski učbenik - če ga bo namreč pisal tisti profesor mednarodnega prava, ki je bil član pogajalske skupine, ki je to katastrofalno napako naredila. (Razen če jo je naredila namenoma - potem pa to seveda ni bila napaka, ampak nekaj še precej hujšega.) Katera brilijantna poteza je to bila - o tem pa takrat, ko bo vlada končno dovolila, da državljani zvedo, kako se je v njihovem imenu "pogajala".