Veseli december

Naj se še tako trudim, se vedno najde kakšen vzvod, ki me, latentnega kolerika, dvigne v zrak. Če ni drugega primernega razloga, so tu vsaj finance.

Sem prav slišal - pripravljamo se, da porabimo 20 milijard za strelivo? 10 jurjev po glavi, čedno. Če odštejem tiste državljane, ki ne bodo prispevali ničesar, morda 20 tisočakov. No, vladno letalo se nenadoma zazdi tako rekoč brezplačno. Živeti v deželi, kjer bi se očitno hitro našli prostovoljci za iztrebljanje vseh, ki jim niso podobni (ustrezen kriterij za merjenje oddaljenosti od ideala se vedno najde), postaja nekoliko žalostno početje. Mnenje nekega "anarhista" z Mladininega spletnega foruma, da ima sicer vsak pravico do svojega mnenja, le da ga obdrži zase, je izredno indikativno. Saj, leta so nam obrusila mladostno revolucionarnost in naučili smo se, da manj boli, če se sam ugrizneš v jezik, kot če te drugi ugriznejo za vrat.

Včasih pa jezik le ne da miru: denar, ki ga bomo dali za vladno letalo, res ni majhen, vendar je sam znesek manj pomemben od signala, ki ga je poslala vlada: zapravljajte, ljudje! Tu se oglasi zlobno glodajoči črv, ki hoče v vsem videti zaroto in želi povezati letošnje primanjkljaje pri pobranem DDV-ju z nakupom letala, ki naj bi nam ob uvozu iz levega žepa v desni žep prenesel lepe denarje. Žal ta "teorija tolažbe" ne zdrži dolgo, saj sta oba žepa na isti zadnjici in učinki so še slabši kot oni od davka na plače. Po izračunih A. Flajsa za leto 2000 so od skupaj 64 milijard tolarjev, s katerimi se je na račun tega davka obogatil državni proračun, skoraj 18 milijard vplačale državne ustanove, ki se napajajo iz istega proračuna. Magični krog "iz žepa v žep" je bil sklenjen: si predstavljate elektrarno, ki bi za lastne potrebe pokurila 30 % energije, ki jo ustvari?

Sicer pa predpostavljam, da so plemeniti nakupi "letal za ranjence" izvzeti iz tako nizkotnih procesov, kot je obdavčevanje vsega in za vsako ceno. Tisti, ki ste dovolj stari, da se spomnite (in vas ni strah, da bi vas proglasili za nostalgike), pomislite na Neretvo in Sutjesko: ranjenci imajo prednost! Seveda pa ne pred stadionom, ta pride iz razumljivih razlogov na vrsto pred bolnicami: ranjence težko spraviš na volišča, vsekakor težje kot navijače. Za nedoletno deco velja to že po formalni plati in jih zato, kar se prioritet izobraževalne dejavnosti tiče, čaka še slabša usoda.

Skrivanje nostalgije in nagnjenosti v eno stran je nasploh značilnost naše dobe. En sam primer bo zadoščal. Na računalniško podprtih finančnih seminarjih pogosto opozarjam udeležence, da si levičarji lahko predelajo miško po svojem okusu, pa se na vprašanje "Ali je kdo med vami levičar?" samo nezaupljivo spogledujejo in moram posebej pojasniti, da mislim s tem atributom na spretnejšo roko in ne na politično prepričanje.

Osebno sem zaprisežen desničar. Z levo še kamna ne bi mogel vreči, pa če bi bil še tako brez greha. (Jaz, ne kamen.) No, desničar sem tudi pri obrestih: do varnosti svojega denarja imam prav konzervativen, ziheraški in zmerno kapitalističen odnos. Zato me bodo težko prepričali "levičarski dokazi" (sicer desničarskih avtoric), da nominalne obrestne mere, s katerimi se bomo tudi kot fizične osebe začeli srečevati v prihodnjem letu, zagotavljajo večjo varnost. Prav nasprotno, nominalne obrestne mere nam bodo popestrile življenje z zanimivo igrico Kdo zna bolje uganiti inflacijo? (Mimogrede, Economist nam za naslednje leto napoveduje 6,9 % inflacijo in 3,6 % gospodarsko rast.) Izvirni greh TOM-a, zamenjavo dejanskega stanja s (prehudo) navezanostjo na (predolgo) zgodovino, bomo pač nadomestili s ceno, ki jo plačuje normalni svet: inflacija razdeli ljudi na zmagovalce in poražence. Makroekonomiste je že nekoliko strah (bančnike pa še bolj), da bi se dosedanji zvesti varčevalci ustrašili prehoda med poražence in začeli seliti prihranke v težje obvladljive oblike. Morda bomo čez čas ugotovili, da greh ni bil v zaščiti realne vrednosti prihrankov z indeksacijo, ampak v konkretnih vrednostih uporabljenih parametrov: upoštevaje tako cilje denarne politike kot statistične zakonitosti (vsaj od izida poročila Boskinove komisije v decembru 1996, glejte http://www.ssa.gov/history/reports/boskinrpt.html, je znano, da so cenovni indeksi, ki jih uporabljamo za merjenje inflacije, povečini precenjeni) bi lahko - kot sem že kdaj predlagal - pretirana inflacijska pričakovanja "obrezali" z ustrezno prilagojenimi indeksacijskimi koeficienti, sočasno pa omejili indeksacijo na vseh tistih področjih, kjer dejansko samo dodatno stimulira inflacijske pritiske.

Tako pa so igrice drugačne. Ko sem začenjal pisati to kolumno, se je voditeljica na Valu 202 ravno čudila, kako dober režiser da je premierov sin. Kako že gre tista o jabolku in drevesu? Vsekakor nas v naslednjem letu čaka kar nekaj zanimivih predstav (mimogrede, začenja se novi Catch-the-cash: norci, na plan!). Potihem upam, da med njimi ne bo preveč tragedij. Pa da bi bilo kruha dovolj, vsem skupaj prijazno voščim.

Ker pa tudi kruh ni vse, si vsaj med prazniki le privoščite kakšno zanimivo knjigo. Iz mladih let so mi ostali lepi spomini na parodijo Jana Hagela Ljubezen na šest oči. Naj izdam, kje jo zagotovo najdete: med 38 knjižnicami, ki jo premorejo, je na prvem mestu knjižnica Ministrstva za notranje zadeve. Kako da se je znašla tam? Domnevam, da zaradi podnaslova: Tajno poročilo o seksu. In kdo bi bil (po službeni dolžnosti, se razume) bolj zainteresiran za tajnost poročil o seksu, če ne omenjeno ministrstvo?

povezava