Meje servilnosti

Ob tem politični razred in njegovi ideologi neizbežno zgubljajo monopol nad javno pametjo. Kako pomembno je za sedanje oblastnike, da imajo - ne zadnjo, temveč edino besedo, se je pokazalo ob srečanju Putin-Bush. Na drugače misleče so brez obotavljanja poslali vso represijo, kar je premoreta Slovenija in Hrvaška. Zakaj? Zato ker se sedanja oblastniška kasta javno prikazuje in ideološko legitimira kot "strokoven" ceh, kot nevtralna tehnična skupina družbenih upravljavcev. A to je mogoče le, dokler svoje rokodelstvo opravljajo v obzorju samoumevnosti. Topa samoumevnost, prešerna neproblematičnost sta odločilni opori sodobne vladavine. Zato v oblastni nomenklaturi ni vsebinskih razlik, so zgolj razlike v stilu: pomanjkanje izvirnosti je pogoj sedanje vladavine, ne morebitna osebna pomanjkljivost vladarjev ali zlo naključje usode narodove. Zato tako nežno gojijo poslednje belogardiste, da se lahko z njimi spravljajo, zato tako skrbno pojijo razumniške mračnjake, da lahko z njimi modrujejo: da le ne bi odkod planila iskra duha, da le ne bi počil splet toposti in praznine.

A zakaj je ta ideološki monopol tako krhek? Zato ker so tukajšnji oblastniki tudi v resnici zgolj to, za kar se predstavljajo - so le serviserji. Upravljavski razred sodi k upravljavski državi, in ta temelji na treh prvinah: na razsevetljeni državni pedagogiji, ki nadaljuje krščansko pastoralo; na diplomatsko-vojaških odnosih do drugih držav; na aparatih, ki zagotavljajo notranjo varnost. Ali z besedami Michela Foucaulta: "Pastorala, nove diplomatsko-vojaške tehnike in policija: te tri prvine so omogočile temeljni dogodek v zahodni zgodovini - nastanek upravljavske države." A tukajšnja država ne nadzoruje nobene izmed teh treh odločilnih prvin. "Pastoralo" so njeni upravljavci prepustili katoliški cerkvi: poslej jo spet lahko pišemo brez narekovajev. Diplomacijo in vojsko prepuščajo paktu NATO. Policijo naposled prepuščajo policiji sami.

Le policije tukajšnji upravljavci še niso prepustili kakšni nad-državni instituciji nedemokratične narave. A tudi temu bodo kmalu odpomogli: začetek, denimo, je v tem, da pripadniki in pripadnice pakta NATO ne sodijo pod slovensko jurisdikcijo. Tako določa Partnerstvo za mir, ki, kakor pravijo njegovi gospodarji, postkomunistične dežele menda vodi v svet demokracije - očitno pa ne tudi v svet pravne države. Zadnjič so to določilo uporabili pred leti v Italiji, ko je ameriško letalo prerezalo žico na smučarski žičnici in je zato več ljudi umrlo...

Tukajšnji oblastniški razred je ideološko tako nebogljen, da mora politični dialog preprečevati s policijskimi specialci, konji, psi, oklepniki itn. Njegova ideološka nemoč prihaja prav od tega, da je res zgolj tehnično-izvršilni servis. Servilnost sodi k njegovemu bistvu. Kdor torej napada horizont njegovega servisiranja, ta spodkopuje njegovo vladavino.

Politični razred vlada kot celota - zato ima tudi kot celota svojo ideologijo in eno samo ideologijo. Gospostvo izhaja iz paradoksa, da prav zato, ker strankarska vladavina temelji na eni sami vsestrankarski ideologiji, sistem ne dopušča drugih ideologij. Strankarski pluralizem pelje v ideološki monizem. V tem je njegova moč: četudi velja ideološka svoboda, malone nikomur ne pride na misel, da bi mislil drugače, kakor mu veleva javna monokultura. V tem pa je tudi šibka točka sistema: brž ko bi preveč državljank in državljanov začelo misliti drugače, bi se sistem zlomil. V zahodni Evropi se je zadnje čase lomil vsaj dvakrat: v času revolucije 1968 in v času novih družbenih gibanj. V osemdesetih je bila pri nas možnost, da bi prišlo do svetovnozgodovinskega preloma. Žal sta jo antikomunizem in nacionalizem vsaj začasno zatrla. Kar dve ideologiji sovraštva sta bili potrebni, da nas je lahko politični razred potisnil tja, kjer nikoli nismo bili - v vzhodni blok.

Možnost za resnično zgodovinsko preobrazbo je bila res v zraku, saj so se tukajšnje volivke in volivci korigirali že ob prvi priložnosti. A bilo je prepozno: monokultura strankarskega pluralizma je že okupirala javno sceno - in vse poznejše vlade so uresničevale prvotni Demosov program. Poslej je tukajšnji politični razred vladal s pomočjo nesporazuma - nemara s pomočjo skrbno negovanega nesporazuma. V tem je dodatna šibkost tukajšnjega sistema gospostva - in dodaten podnet za ideološko slepomišenje, ki nemara prinaša kratkoročne koristi, dolgoročno pa spodnaša tukajšnjo strankarsko monokulturo.

Zdi se, da vladavina sedanjega političnega razreda temelji na shizofreniji javne zavesti. Vatikanskemu sporazumu na eni strani nasprotuje več kakor polovica ljudi - hkrati pa je pri teh istih ljudeh drugi najpopularnejši politik premier, ki je malone solistično aranžiral ta sporazum. Zunanji minister je zadnje čase stresal rasistične izjave, se kregal z občili in bil zato tarča negativne medijske kampanje - a se ni to prav nič poznalo na njegovem ratingu. Za zdaj jim potemtakem uspeva - a rob je oster in razlogov za nervozo veliko.

V tej shizofreni javni zavesti bi lahko videli zanesljivo znamenje religiozne strukture sodobne politike. Ker ni ideoloških razlik, se psevdo-politični diskurz osredotoča na "osebe", te pa obravnava na način hagiografskega diskurza. Mislimo, da beremo politične novice, v resnici pa beremo življenje svetnikov. Mislimo, da gledamo politično kroniko, v resnici pa gledamo apostolska dela. Pri pravih svetnikih je shizofrenija prikrita s časovno pripovedjo: preden so svetniki postali svetniki, so bili nam podobni in grešni. Bolj ko so najprej grešili, toliko večje je bilo pozneje njihovo svetništvo. V političnem življenju svetnikov pa ni te časovne zapovrstnosti, saj so sveti prav vsi, katerih življenje se pripoveduje. Tukajšnji svetci so posvečeni s tem, da pripadajo nomenklaturi: pot k svetništvu so že opravili, grešijo pa še zmerom. Shizofrenija zato ni prikrita, struktura pa je vseeno hagiografska.

Ni čudno, da si iščejo zavetja pod krilom prevladujoče cerkve okolja. A to pomeni le, da se bolj kakor njihovi volivci in volivke zavedajo, da je rok trajanja strankarske nomenklature odvisen od trajanja državljanske shizofrenije. Servilnost sedanjega oblastniškega razreda nemara zares nima meje. Zato pa ima njegova vladavina jasno mejo: namreč volitve, naj so še tako ritualne. Mejo oblastniške servilnosti naposled določajo edinole volivke in volivci.