Moteče ustavno sodišče

Po prvem šoku, ker se je ustavno sodišče tako jasno in nedvoumno (9:0) izreklo za laičnost javne šole, je Cerkev že prešla v protinapad. V zadnjem intervjuju v Magu je škof dr. Stres jasno pokazal vso dvoličnost dosedanjega cerkvenega dobrikanja ustavnemu sodišču: brž ko je razsodilo tako, kot Cerkvi ni všeč, je bilo ne le konec ljubezni, ampak si je Stres dovolil dotlej hvaljenemu ustavnemu sodišču očitati (beri: podtakniti) nič manj kot "negativno in sovražno razpoloženost do religioznosti"! In je šel še dlje: da bi ga diskreditiral, pravi, da njegovo pojmovanje "kaže mentaliteto francoskih laicistov 19. stoletja", prevzeto kasneje od komunizma, in da "žal ustavno sodišče tega stališča v teoriji, s katero je podprlo odločitev, ni uspelo preseči".

Ali dr. Stres odločbe sploh ni prebral - ali morda namenoma zavaja? V teoriji in judikaturi, na katero se odločba sklicuje, je strokovna literatura citirana 11-krat (vedno najnovejša in nikoli francoska), judikatura, tudi vedno najnovejša, pa 10-krat (štirikrat odločbe Strasbourga, štirikrat pa nemške in dvakrat ameriške ustavnosodne odločbe). Je morda vse to pod "francosko-komunističnim" vplivom? Seveda so nemške odločbe precej drugačne od ameriških, saj nemška ustava verski pouk v javnih šolah celo zahteva, ne le dovoljuje, ameriška pa ga prepoveduje. Ampak naša ustava je tu podobna ameriški in francoski, ne nemški, avstrijski ali italijanski. Na to sem v teh dveh letih opozoril že mnogokrat, a dr. Stres je na to uho gluh. Sedaj, ko mu je to potrdila tudi najvišja ustavnosodna instanca in to celo soglasno, je pač njej sami vzvišeno (in povsem neutemeljeno) pripisal "mentaliteto 19. stoletja" in "sovražno razpoloženost do religioznosti".

Ali, kot je še bolj ošabno rekel nadškof dr. Rode na TV: "Če smo preživeli komunizem, bomo pa tudi to odločbo ustavnega sodišča! Nič na tem svetu ni večno!" Večno res ni, ampak dokler imamo v naši ustavi 7. člen (ločenost države in verskih skupnosti), bo ustavno sodišče pač razsojalo po tej ustavi in ne po željah cerkvene hierarhije. Hierarhije, da, kajti če bi bile to želje večine prebivalstva, kjer so katoličani nedvomno v veliki večini, potem se cerkvena stran ne bi tako bala referendumskega odločanja o takih vprašanjih kot zdaj kaže. Svoj prezir do 55. člena ustave je v preteklosti že povsem jasno izrazila, zdaj je temu dodala še 7. člen. Toliko o njenem spoštovanju naše ustavne ureditve, kot je lahkovernim ob pripravljanju "vatikanskega sporazuma" na ves glas zagotavljala.

Nadaljnje Stresovo zavajanje: da "od vseh evropskih držav le v Sloveniji, Franciji, Albaniji in Makedoniji v šolah nimajo verskega pouka". Mišljene so seveda javne šole, ne zasebne. Toda tako je tudi na Nizozemskem, pa v nekaterih nemških deželah (Bremen, Brandenburg), pa v nekaterih švicarskih kantonih (Ženeva, Neuchatel), pa morda še kje. V Evropi je to torej res bolj poredko, a vendar nič nenormalnega ali zgolj po komunizmu dišečega. Da je tako tudi v celotnih ZDA, je pa sploh znano. Za Britanijo pa ugledni Economist (8.12.2001) ostro nasprotuje državnemu podpiranju verske vzgoje ("wrong in principle and dangerous in practice"), ker da zatiranje ali podpiranje posameznih religij ni stvar države. S sarkastičnim zaključkom: "Večina spodobnih držav danes v tej točki soglaša. Le nekatere, med njimi Afganistan in Britanija, ne."

Da se je sam dr. Stres najbrž zavedal neutemeljenosti svojih trditev, je do neke mere možno sklepati iz njegovega taktiziranja, ko je po prej omenjenih podtikanjih ustavnemu sodišču (da je do vere sovražno ipd.) zadevo skušal nekoliko ublažiti s tem, da je ost svoje kritike skušal s same odločbe US navidezno preusmeriti zgolj na njeno obrazložitev. Povsem prozoren manever - prav v tej odločbi so bili namreč nosilni razlogi obrazložitve izrecno "pritegnjeni" v sam izrek, torej formalno razglašeni za sestavino odločitve same in ne le njene obrazložitve. Še očitnejši "trik" so naslednje Stresove besede: "Poudarjam: govorim o teoriji, ne o sami odločbi. To bi se dalo bolj 'blago' utemeljiti." Kdor se na ta ustavnopravna vprašanja kaj spozna, ve: ta "stroga" odločitev US nujno sledi iz "stroge" ustavne ureditve same, zato so zanjo, spoštujoč svojo strokovno vest, za kar zaslužijo vse priznanje, glasovali tudi tisti ustavni sodniki, ki bi na tem mestu v ustavi raje videli kakšno blažjo ustavno določbo. Iz "blažje" (ustavi sami nezveste) obrazložitve bi torej lahko sledila le vsebinsko drugačna odločitev, ne pa taka, kot je bila soglasno sprejeta. Torej ne odločitev ameriško-francoskega tipa, ampak nemško-avstrijsko-italijanskega tipa, recimo.

Toda naša ustava v tem pogledu pač spada v prvi, ne v drugi "tip" ustavne ureditve razmerij med državo in cerkvami. Če cerkveni hierarhiji to ni všeč, ima vso pravico predlagati spremembo tega ustavnega člena. Za to potrebuje podporo dveh tretjin poslancev, nato pa (v prihodnje, upam) še podporo večine ljudstva na referendumu. Do takrat pa bo morala tudi Cerkev spoštovati ustavo, kakršno imamo.

Odločitev ustavnega sodišča pa povzroča hude skrbi seveda tudi vladi, ki je v svoji ustavnopravni ignoranci položaj vseskozi narobe ocenjevala in se je zato dolgo junačila, da bo kritikom že ustavno sodišče povedalo, da je s sporazumom vse v redu.V Večeru sem pred kratkim, v odzivu na zavajanja dr. Stresa, češ da moje omenjanje možnosti referenduma pomeni strah pred presojo ustavnega sodišča, zapisal: "Upam, da vlada ne bo iznašla zadnji trenutek kakšnega trika, s katerim bi se izognila obljubljeni obravnavi pred ustavnim sodiščem. Še zlasti sedaj, ko je ustavno sodišče tako kategorično in celo soglasno zavrnilo zahtevo skupine staršev, vsebinsko enako Stresovim stališčem, naj našo zakonsko prepoved konfesionalnega pouka v javnih šolah razglasi za protiustavno." Članek v Večeru 5. januarja moje bojazni že potrjuje. Vlada sama sicer še ni rekla ničesar, pač pa so preko novinarke Večera "krogi blizu vladne pogajalske skupine" že spustili prvi balonček za testiranje javnega mnenja, češ, zakaj bi pa vlada zahtevala presojo ustavnosti vatikanskega sporazuma, saj je zanjo povsem nesporen?! Stvar postaja zanimiva: po hladnem tušu z ustavnega sodišča začenjajo škofje ne s kritiko odločbe, ki bi bila seveda dopustna, ampak z nedopustnim omalovaževanjem dotlej hvaljenega ustavnega sodišča in s podtikanji - vlada si pa tako daleč seveda ne upa, zato išče trike, kako požreti svečano dano obljubo in se izogniti presoji sporazuma pred ustavnim sodiščem.

Če bo vlada to storila, sta po ustavi še dva možna sprožitelja take presoje (30 poslancev in predsednik republike). Če tudi ta dva odpovesta, bo treba pač zahtevati referendum. Ta seveda nosi s seboj tudi nevarnost nepotrebnega ponovnega "ločevanja duhov" med Slovenci, zato še vedno upam, da vlada svoje obljube o predložitvi vprašanja ustavnemu sodišču ne bo požrla. Bomo videli, je rekel "ta slepi".