Nacionalni interesi

Moja lenoba ceni obrabljeno frazo No news is good news, na drugi strani pa je lepo, če se vedno kaj zanimivega dogaja, da ne zmanjka snovi za pisanje. Pri nas je sicer vsak dan kaj novega, ampak ko pogledaš podrobneje, vidiš, da je pri Salomonu pravilno zapisano: ni novo, tako neoliberalci kot novo-desni udejanjajo algoritme in pravila igre nekega minulega obdobja. Sicer vsak s svojo ornamentiko in vsak z nekoliko drugačnimi rituali (zlasti pojavna oblika demagogije z vso pripadajočo ornamentiko, ključnimi besedami in neverbalnimi simboli se mora seveda prilagajati tržnemu segmentu, ki ga nagovarjaš), a v osnovi prepoznavno po skupnih koreninah: oblast in denar, ne sicer nujno v tem vrstnem redu, saj je drugo vsaj potreben (v dovolj spodobnih količinah včasih tudi zadosten) pogoj za prvo.

Nekateri ljudje, ki so projekt "Slovenija" najintimneje doživljali kot del svojega smisla bivanja, se že sprašujejo v stilu Ali smo se za to borili?, skrbi jih za demokracijo, drugi govorijo o žametni diktaturi. Eni ob vsaki priložnosti uporabljajo sintagmo "nacionalni interes" (dostikrat po načelu če meni ni dobro, to gotovo ni v nacionalnem interesu), drugi se, ne da bi se lotili konkretnih zlorab omenjenega pojma, nekako na splošno naščeperijo ("razkokodakajo" je pregrobo in feminilno), in bi najraje sploh zanikali obstoj česar koli, kar bi bilo mogoče opisati s tem imenom. Spet se najdejo tretji (še iskati jih ni treba!), ki bi želeli v jedro slovenske nacionalne biti postaviti katolištvo - in nič drugega! - in bi celo tistim, ki v osnovi sprejemajo krščansko etiko in se zavedajo evropske kulturne in delno tudi filozofske prekvašenosti s tem načinom dojemanja sveta, nalepili etiketo Slovencev II. kakovosti. Komu, ki se je v mladih letih bolje (od podpisanega) naučil zgodbe o povratnem vplivu nadstavbe na ekonomsko bazo, bi bilo najbrž vse skupaj bolj domače, kot je meni. Tako pa ostaja zanimivo, pa za Slovenijo ne več presenetljivo, dejstvo, da se je lahko radgonski obredno zaklani bik smilil tako rekoč vsem ljudem (kar je prav in spodobno), nesrečen človek pa - če ima posebno srečo! - kvečjemu dobri polovici. Najbrž zato, ker bik nima svetovnega nazora, ki bi ga diskvalificiral v očeh druge polovice. (Prosim, o tem, ali ima dušo, pa zdajle rajši ne bi ...) Sočutje se tako ali tako v obeh primerih dogaja predvsem na načelni ravni. Ko pridemo do pripravljenosti za dejansko ukrepanje, se oba deleža hitro zmanjšata ... ampak njuno razmerje se ohranja.

Za primer razkoraka med načelnim in dejanskim tole vprašanje: kako bodo, denimo, nekateri politično aktivni slovenski odvetniki opravili s svojo vestjo, če se bodo spomnili svojih zagretih izjav tipa Bush podpira vrednote, ki so naše vrednote? Morda je priložnost za parafrazo znane misli: Je čas vrednot in je čas pragmatike. Nevarno postane, ko začnejo ljudje mešati eno z drugim.

Spreminjali bomo zastavo in še kaj. ("In še kaj" v tem trenutku ni dovolj jasno definirano, zato naj ostane pri tem varnostnem izhodu.) Tudi prav, če že ne bo poceni, bo vsaj zabavno. Na dolgo rok se bo zadeva najbrž celo splačala, ne nazadnje zato, ker si bomo morebiti le prihranili kako uro dopovedovanja, kje smo, kdo smo in kakšni smo. Zlasti slednjo plast sporočila je sicer težko spraviti na zastavo. Morda tudi ni najbolj pametno, če smo odkriti. Zlovoljna misel namreč odtava v meditacijo o tem, kako upodobiti tiste "najlepše" lastnosti Slovencev (če o drugih državljanih niti ne govorimo), pa se ji prikazujejo takšne podobe, da niso za javno, kaj šele za zapovedano rabo. Seveda se bomo trudili po svojih močeh, nekateri pa še bolj. Tudi do zdaj so se, odkar pa so jim strokovnjaki javno "polaskali" v zvezi z njihovo ljubeznijo do grafičnega oblikovanja, bodo gotovo imeli še več veselja. In prav je tako: če smo se pri himni odpovedali borbeni različici in pristali na pozitivno sevajoče besedilo (s konotacijami, ki bi jih z veseljem sponzorirali slovenski vinogradniki in kletarji), tega pri zastavi in grbu ne smemo ponoviti, tudi preveč dobrega lahko škodi. Vsekakor pa bi gospode, na katere namigujem, da v interesu šoloobvezne mladeži še enkrat razmislijo o tem, kakšne podobice bi kazalo udejaniti kot državne simbole.

Mogoče pretiravam, morda je moj prastrah pogojen s tem, da nikoli nisem znal risati in mi je dostikrat povzročilo težave že tistih pet potez, s katerimi je nastala inkriminirana "petokraka". (Še posebej nerodno je bilo, ko je izdelek nekoč bolj spominjal na židovsko varianto.) Če si samo predstavljam negodno deco mojega stopnje nerodnosti, kako se pod budnim očesom hude učiteljice muči z zmajevimi (ups, panterjevimi, kakopak!) krempeljčki in drugimi pritiklinami (stran, grešna misel, stran, podoba razburjenega britanskega samoroga!), se mi kar milo stori. Seveda je vedno na voljo možnost, da ljudem tudi pri državnih simbolih (tako kot pri "nacionalnem interesu") že od malega puščamo nekaj svobode in bodo za vzor in predlogo v stilu eni pač izbrali Gasparija, drugi Jakopiča, ..., predzadnji bodo segli po Picassu in narisali oglato žival z divergentno glavo ... zakaj pa ne, tudi adler se ne more odločiti, kam bi gledal, in mi, ki tako radi prepisujemo zakonodajo od Nemcev, bi lahko še tu ukradli kakšno koristno idejo. Za zadnjo možnost namesto štirinožnih živali predlagam kakšno Tisnikarjevo ptičurino z velikimi očmi (en prototip je na ukradeni sliki Tri vrane, glejte http://www.policija.si/si/kriminal/ukradene_slike/slk_prikaz_det.php? id=5, se pa najde še kaj primernejšega), morda s podnapisom Gledam in se čudim. Takšen je pač v tem trenutku avtorjev (moj, ne Tisnikarjev, naj mu bo lahko zemlja) pogled na ljubljeno deželo. Žal.

povezava