Bananska republika

Režimi tam zastopajo koristi zunanjih gospodarjev in držijo v pokorščini svoje ljudstvo. Izraz je zaničljiv, a vsebuje zrno resnice: po zaslugi nekdanjih kolonialnih gospodarjev je proizvodnja v teh deželah pogosto monokulturna. Zato so prepuščene tržnim gibanjem, na katera ne morejo vplivati. V marsikateri je katolicizem vladajoča ideološka sila.

S tem eksotičnim izrazom bomo nemara kmalu opisovali domače razmere. V črnem nizu od pivovarne Union prek spektakla za NATO do zakona o zdravilih so bili bolj kakor glavno dogajanje zgovorni stranski šumi. Denimo: večina poslank in poslancev je pozvala vlado, naj zavaruje Union - a parlament se ni zmogel niti sestati, da bi ob tem razpravljal o "nacionalnem interesu". Parlament se iz svojih moči ni zmogel sestati, lahko pa ga je sklical veleposlanik ZDA. Ko bi politika morala ukrepati proti nadnacionalki, so razglašali puhlice o "nevmešavanju"; ko so nadnacionalke zahtevale poseg, je parlament ubogal. V razpravi so predlogu o zdravilih nasprotovali samo obstranci, a niti drugi ga niso podprli: ko je prišlo glasovanje, pa je dobil večino. Pred natovskim propagandistom je paradiral vrh od predsednika države do uradnikov - drugače misleči so bili le za okrasek in so skorajda govorili le sebi samim.

Vladajoča politika je bila res videti, kakor da hoče zmesti javnost - a kaj, če je slepomišila, ker je bila sama zmedena? Vse doslej je preudarjala, ali naj z državno-političnimi sredstvi podpira neuspešna podjetja - zdaj pa so se pod državno-političnim udarom nenadoma znašla uspešna. A v tem je ekonomska logika: neuspešni niso konkurenca multinacionalkam, odmrli bodo sami od sebe. Problem so konkurenčni: ker jih ni mogoče zlomiti na trgu, jih je treba uničiti s politiko.

"Generična zdravila" so zgodba o monopolu ameriških in evropskih nadnacionalk. A so eno redkih področij, na katerem monopol ni uveljavil popolnega diktata. Le Monde diplomatique je v zadnji lanski številki celo ugotovil, da je bil edini pozitivni dosežek novembrskega sestanka Mednarodne trgovinske organizacije v Katarju, da so potrdili tisto interpretacijo "sporazuma o vidikih prava o intelektualni lastnini, ki zadevajo trgovino", po kateri države lahko proizvajajo "generična zdravila". Res pa je, da Evropska zveza brani koristi nadnacionalk in da se je "Slovenija", se pravi, tukajšnja oblastniška kasta, obvezala, da bo uveljavila to pristransko ureditev.

Ko so rimskega cesarja Vespazijana kritizirali, ker je vpeljal davek na stranišča, je vzel kovanec, ga ponesel k nosu in dejal: "Non olet, ne smrdi." Tudi poskuse tukajšnje vladajoče politike, da bi trivializirala vprašanja sodobnega kapitalizma, bi lahko skrčili na trditev, da kapital nima nacionalnega duha. Podobno so trdili tudi manj trivialni pisci:

"Buržoazija je z izkoriščanjem svetovnega trga kozmopolitsko oblikovala produkcijo in porabo vseh dežel. Industriji je na veliko obžalovanje reakcionarjev spodmaknila spod nog nacionalna tla. ... Na mesto stare krajevne in nacionalne samozadostnosti in zaprtosti stopa vsestransko občevanje, vsestranska odvisnost nacij druge od druge." Tega ni napisal kakšen novodobni privrženec globalizacije - to sta napisala Marx in Engels v Komunističnem manifestu.

Vseeno poglejmo, kaj se lahko hudega zgodi, zato ker so Union kupili "tujci". Novi lastnik lahko s pomočjo nove pridobitve osvoji trge jugovzhodne Evrope, potem pa tovarno prestavi na te nove trge. Tako je že ravnala Coca-cola. Novi lastnik bi lahko zaprl Union in prek njegove mreže začel prodajati svoje proizvode. To se je res dogajalo po združitvi Nemčije, ko so zahodnonemška podjetja kupovala vzhodnonemške tovarne samo zato, da so jih zapirala. Doslej nihče ni spregovoril o najbolj verjetni možnosti. Union bo delal še naprej, novi lastnik pa bo vpeljal nove oblike izkoriščanja v "sivi coni" zakonskih lukenj ali celo v nasprotju z zakonom. Tudi to se je že dogajalo - denimo, v podjetju Leclerc v Ljubljani.

Toda: nove oblike izkoriščanja vpeljujejo tudi "domači" lastniki. Tisto, kar povzroči, da človek postane tujec človeku, je kapitalski odnos sam, ne pa razlika v državljanski pripadnosti. Tukajšnji oblastniki in ideologi imajo potemtakem prav, ko trdijo, da kapital nima nacionalne pripadnosti. Pa vendar je razlika med, denimo, Nizozemsko in Burkino Faso očitna. Mogoče je trditi, da je razlika v zvezi s tem, da imajo na Nizozemskem že petsto let domač kapitalistični razred, v Burkini Faso pa ga nikoli niso imeli. Gospodarstvo, ki Burkino Faso spreminja v puščavo, je vpeljala kolonialna, torej tuja oblast. Nizozemska se je povzpela do svetovnega gospostva in blaginje z "narodnoosvobodilno" revolucijo. In vendar sta tako Nizozemska kakor Burkina Faso del svetovnega kapitalističnega sistema.

Razlika ne izvira iz kapitalskega odnosa, temveč iz usmerjenosti kapitalskih tokov. Če se vključite na napačnem koncu in na napačen način, bo vrednost, ki jo proizvajate, odtekala drugam, o njej bodo odločali drugod - vi pa ne boste imeli koristi od kapitala, ki vam je omogočil, da delate. Dobili boste mezdo. A nacionalna politika, katere edini cilj je, da prebivalstvo zaposli in preskrbi z mezdo, je že vnaprej poražena. Tudi "Zgornja Volta" ni proizvajala "stvari", temveč le ljudi: delovno silo za izkoriščanje na plantažah Slonokoščene obale, pa topovsko hrano za francoske vojske.

Če bi bili lastniki Uniona domačini in ne tujci, bi delali isto kakor tujci: maksimirali bi dobiček. Poskušali bi povečati izkoriščanje, a tudi nove trge bi iskali. Prav lahko bi se odločili prenesti tovarno kam ven iz države. Operacija sama bi bila za deželo v celoti bržkone koristna - medtem ko ista operacija ne bo koristna, če jo bo izvršil "tuji" kapital. Vzrok je preprost: zato ker je za družbo v celoti koristneje, če se čim večji del njenega prebivalstva ukvarja z razvijanjem tehnologije, s katero delajo drugod, s prodajanjem dobrin, ki so jih proizvedli drugod, s krmiljenjem kapitalskih tokov, ki stopajo v proizvodnjo drugod: skratka, za družbo je bolje, če počne to, kar delajo na Nizozemskem, kakor če počne tisto, kar delajo (če delajo) v Somaliji...

Zdi se, da se je slovenski politični razred ta čas angažiral pri ustvarjanju "niš" za tuji kapital. Ta politični sloj sicer dobiva legitimnost s tako imenovanimi demokratičnimi postopki v tukajšnji državi - a interesi, ki jih uveljavlja, niso interesi njegovih volivk in volivcev. Kam taka politika pripelje, vidimo ta čas v Argentini. Ob tem pa se velja spomniti, da so Združene province Rio de la Plata razglasile neodvisnost že davnega leta 1816.