O religiji kot vrednoti

Primitivizem naše javne scene, našega javnega mnenja je včasih prav neverjeten. Obsodiš strahotni državno-komunistični povojni poboj domobranskih ujetnikov - pa te ima polovica ljudi za domobranca in antikomunista. In ko zvedo, da to nisi, niso razočarani nad svojo sposobnostjo razsojanja, ampak nad tabo. To se je zgodilo Spomenki, delno tudi meni. Obsodim cerkvene protiustavne apetite po verski vzgoji v javni šoli, nasprotujem protiustavnemu vatikanskemu sporazumu - pa me imajo za nasprotnika vere in katoliške cerkve. Tokrat ne polovica ljudi - skoraj vsi! Procerkveni ljudje se nad mano kot domnevnim sovražnikom vere in Cerkve zgražajo, anticerkveni ljudje se nad mano kot domnevno takim navdušujejo. Obojim bi najraje rekel: "Blagor ubogim na duhu ...".

Pomenijo oboji skupaj res "skoraj vse"? Tu sem seveda pretiraval, ampak se bojim, da ne prav močno. Z enakih pozicij nastopam v slovenskem javnem prostoru že vsaj kakšnih trideset let, pa ne pomnim, da bi me kdaj kdo javno podprl s podobne pozicije, kot je moja. Če že kakšna podpora kdaj pride, je "sektaška", čisto vseeno, s katere od obeh strani pride: dobro si jih, kvečjemu še premalo - udri po njih! Še raje seveda pride zmerjanje s kritizirane strani: kadar kritiziram "svojo", tj. ateistično stran, sem izdajalec, kadar kritiziram cerkveno stran, sem zanjo sovražnik vere in še kaj hujšega.

Ljudje so strastno privrženi vsak "svoji" strani - da smo vsi skupaj neka človeška in narodna skupnost, je potisnjeno v zavesti daleč v ozadje. Braniti svoje, napadati "njihove" - ni važno, ali imajo prav ali ne tudi z bolj občečloveškega gledišča. Vojaška, vojna mentaliteta - mentaliteta sovražnosti.

Ker sem trenutno v fazi ostre kritike protiustavnosti v vatikanskem sporazumu in apetitov po cerkveno vodeni verski vzgoji v javnih šolah (ob državljansko nedostojnem cerkvenem ignoriranju ustavne prepovedi takih zahtev), s čimer glede na zgoraj povedano tvegam navdušeno podporo tudi s strani, s katere si je prav nič ne želim, je morda pametno poskusiti stvari kar sproti uravnovesiti. Zato hkrati opozarjam, da je v programih javne šole religije res mnogo premalo. Ne seveda konfesionalnega pouka o (edini pravi) veri, kakršnega res prakticira skoraj vsa Evropa, katoliška, protestantska in pravoslavna (izjeme: Francija, delček Švice in delček Nemčije, pa seveda ZDA), rahlo ublažila je to le z neobveznostjo takega pouka - ampak pouka o religiji kot družbenem pojavu, kot najbolj značilni manifestaciji človekove duhovnosti od nekdaj do danes. O religiji, prikazani nepristransko, v objektivni luči, hkrati z njenimi filozofskimi kritikami in s prikazom drugačnih možnih pogledov na človeka in svet. Nepristransko - to pa v deželah nekdanjega komunističnega ateizma pomeni nujno prikazovati verstva celo bolj naklonjeno, kot bi bilo to potrebno v deželah nepretrgane cerkvene indoktrinacije. Usedlin iskanja v religijah predvsem negativnih elementov je pri nas namreč še toliko (v zavesti, v politiki, v medijih, pri šolnikih itd.), da bo kar nekaj časa potrebna protiutež "nekoliko bolj naklonjenega" šolskega prikazovanja, da se položaj sčasoma uravnovesi in normalizira.

O tej temi sem napisal že pismo za sobotno prilogo Dela, spodbujen z dnevniškimi zapiski dr. Janka Kosa prejšnjo soboto. Tu bi jim rad dodal še kakšno misel, za katero v Delu ni bilo prostora. Za zvezo - citat iz pisma v Delu: "Dediščina preteklega pol stoletja, ki bi jo bilo treba začeti načrtno odstranjevati. Začetek bi vsekakor moral biti uvedba za vse obveznega izobraževalno-vzgojnega predmeta o vlogi verstev v družbi, pri nas seveda s posebnim poudarkom na krščanstvu. Ne izbirnega predmeta, kot zgrešeno določa sedanji program! Njegov glavni vzgojni element bi po mojem mnenju moral biti: s poudarkom na pozitivnih vrednotah tako verstev kakor tudi drugačnih filozofskih pogledov na človeka in svet vzbujati v mladini spoštovanje do soljudi in do njihove pravice biti drugačen. O zgodovinskih zmotah in zablodah posameznih cerkva in brezvercev zve mladina dovolj že pri zgodovini - tu bi moral biti poudarek drugačen."

Tudi splošnokulturni deficit (nepoznavanje biblije, te zakladnice človeškega uma in čustev, zablod in modrosti - pa tudi korana itd.) je pri nas seveda hud. Odstranjevanje tega deficita je gotovo tudi stvar zgodovine, literature, umetnostne zgodovine, glasbene vzgoje itd. - omenjeni posebni predmet o verstvih pa seveda tudi tu lahko mnogo prispeva. A najpomembnejši bi moral biti prav njegov vzgojni pomen.

Ne najdem vira, kje sem te dni prebral misel, da mladina najbolj ceni tiste učitelje, ki jim religiozno problematiko prikazujejo z neke potrebne distance, ne propagandistično. Dodajmo še citat iz enkrat tu že citiranega članka "Keep out the priests" iz angleškega Economista: "Vsaka religija verjame, da ima monopol na resnico. ... Vzgoja, utemeljena na religiji, stremi k ohranjanju obstoječih razlik. Če kdo dvomi o tem, naj obišče Severno Irsko." In še: "Britanija že ima 7.000 državno financiranih verskih šol. To je 7.000 preveč. S podpiranjem teh ustanov vlada ne bo naredila britanskega izobraževanja boljšega, pač pa bo naredila britansko družbo slabšo."

Na drugi strani pa me je prav pretresel članek v muenchenskem Focusu (št. 52/2000) - poročilo iz nekdanje Vzhodne Nemčije, kjer naj bi bilo le še 5 % katoličanov in 22 % evangeličanov. In drugi? Šolarka (15-letna) pripoveduje: "So dežele na svetu, kjer ljudje pripadajo neki religiji. ... Boga ni, to je dokazano." Če ti ljudje niso kristjani, sprašuje novinar, kaj pa potem so? "Sploh nič, mi nismo sploh nič." Spretno napisano, ni kaj, morda tendenciozno - ampak človeka kljub temu zazebe pri srcu. "Cerkve ne potrebujemo, živimo brez nje, to nas ne zanima." Novinarjev komentar: v nobeni drugi nekdaj socialistični deželi ni religija tako brez sledov izginila kot tu. In še: "Tudi komunisti niso želeli, da ljudje kar v nič več ne bi verjeli."

Tudi jaz ne. Taka duhovna praznina se mi zdi nevarnejša kot vse drugo. Ne bo mogla dolgo trajati - nekaj jo bo moralo zapolniti. Če jo bo praznoverje ali razne "modne" sekte, bodo s tem tamkajšnji (in tukajšnji) "antiklerikalci" zadovoljni - bolj kot z iskreno ljudsko (ali intelektualsko) vernostjo? Bodo triumfirali, samo da bo osovražena Cerkev ponižana in izbrisana? Pa s sedanjo duhovno praznino tam, so zadovoljni? Si je želijo tudi pri nas?

Jaz ne. Kot ateist si ne zastavljam primitivnega in nevarnega, na srečo nedosegljivega cilja - čimprej čimveč ateistov, pa kakorkoli do tega pridemo. Če kdo vero nadomesti z drugačnim iskrenim in res doživljenim, moralno utemeljenim prepričanjem, ga bom spoštoval enako kot iskrenega vernika - in oba še bolj, če sta se do svojega prepričanja dokopala z lastnim naporom, ne zgolj npr. s pasivnim sprejemanjem družinske tradicije in s prilagajanjem okolju.