In daj nam danes ... naše vsakdanje obresti

Ko zaidemo v politične vode, ni daleč razslojevanje po svetovnem nazoru in pristanemo na religioznih, ateističnih in antiteističnih izhodiščih ter se neusmiljeno skregamo (Mladinin spletni forum je notoričen zgled nestrpnosti in "poduhovljenih" debat te vrste). Nato se v končni fazi povečini poenotimo ob latinskem izreku o žlahtnem duhu denarja, nakar pa se spet nepreklicno zavemo, da se tudi nos razlikuje od nosu in je tisto, kar lastniku denarja prijetno diši, za posojilojemalca oduren smrad. Pa smo tam.

Za Slovenijo je tipična specifična shizofrenija, na eni strani smo tako rekoč vsi odraščeni Slovenci vsaj malo zadolženi, na drugi - še bolj množično - smo tudi posojilodajalci; če že ne posojamo drugim ljudem, potem vsaj bankam. Slednje počnemo v dobršni meri zelo altruistično, po realno negativnih obrestnih merah na tekočih računih in podobnih poslih. Ustrezne obrestne mere sicer z vsakokratno inflacijo nihajo v obe smeri, so pa ves čas globoko pod "lediščem", saj je od nominalne višine na ravni (približno) enega odstotka letno zelo daleč do inflacijske stopnje. Meseci, kakršen je bil letošnji januar, več kot izničijo celoletni donos na takem računu. Ljudi, ki jim je glavna vrednota likvidnost, vseeno težko prepričaš, da obstajajo tudi pri tej vrsti ljubezni neke racionalne meje in da so opaznejše obresti na tekočem računu znak nemarnega poslovanja z denarjem.

Pravzaprav niti nimam moralne pravice, da bi drugim očital obnašanje, ki (zaradi lenobe) tudi meni ni tuje. Čeprav prihajam iz akademskih krogov, kjer "samocitati" ne štejejo (in se zato prijateljski krožki organizirajo tako, da prvi ud bratovščine citira drugega, ta tretjega, ..., n-ti pa spet prvega in so vsi fejst fantje, pa še kakšna navedba v indeksih citiranosti se dobi), bom vseeno ponovil, kar sem zapisal dva meseca nazaj. Desničar sem tudi pri obrestih: do varnosti svojega denarja imam prav konzervativen, ziheraški in zmerno kapitalističen odnos. In sem vsaj po tej plati eden najbolj tipičnih Slovencev, ki jim je varnost pred donosnostjo ... in bi bili potemtakem idealni bankirji.

Če se seveda ne bi bilo izkazalo, koliko denarja so imeli ljudje do nedavnega kar doma, kar ni niti varno in še manj donosno. Za deželo, kjer naj bi bilo več kot 70 % ljudi vernih (nazadnje sem nekje zasledil podatek o 83 %), je pravzaprav žalostno, da se toliko ljudi ne drži evangelijskih namigov: Zakaj torej nisi vložil mojega denarja v hranilnico in bi ga jaz ob vrnitvi dobil z obrestmi vred? (Luka, 19, 23, podobno Matej 25, 27; pri slednjem najdemo tudi nasvet, kaj storiti z neuporabnimi finančnimi svetovalci in posredniki, ki ne znajo pravilno obračati našega denarja: treba jih je vreči tja, kjer bo jok in škripanje z zobmi - odličen nasvet!) Lahko pa govorimo o nadvse pozitivnih trendih, ki so se pokazali ob doslej največji menjavi denarja v zgodovini. Vesoljno ljudstvo slovensko je premagalo strah pred razkritjem svojega bogastva in je iz nogavic, izpod vzmetnic in izza strešnih tramov privleklo neslutene količine deviz ter jih odneslo zamenjat v evre ali v tolarsko gotovino: pričakovani znesek (500 milijonov nemških mark) je bil že do konca novembra presežen skoraj za polovico. Kar ni presenetljivo, naturalizirani del prebivalstva je pri tem godrnjal nekaj o nije teško što se mora, ostali so podobno razmišljali v prevodu. Bolj presenetljivo je, da je tolikšen del zamenjanih deviz ostal na računih v bankah in se ni vrnil v priročna skrivališča. Z nekaj dobrohotnosti bi si celo drznil zapisati, da lahko to dejstvo interpretiramo kot uspel referendum o zaupanju v naš bančni sistem. Trditev je mogoče podkrepiti s podatki iz nekaterih drugih držav s področja nekdanje Jugoslavije. Vzemimo za primer Bosno in Hercegovino: zaradi tipičnega zdomskega zaledja je obseg menjave presegel 2,5 milijarde DEM, devizno varčevanje pa se je bistveno povečalo samo pri tistih bankah, ki imajo jamstvo agencije za zavarovanje vlog.

Zahtevati v tem trenutku, ko se ukvarjamo s prehodom na nominalizem in uporabo skupnih obrestnih mer brez vnaprejšnje protiinflacijske impregnacije z indeksacijo po temeljni obrestni meri ali s kakšnim podobnim cenovnim indeksom, prenos pretežnega dela obstoječih zasebnih deviznih rezerv v tolarsko varčevanje, bi bilo najbrž ne samo naivno, ampak tudi nekorektno do večine ljudi, ki so se naučili pogledati v tečajno listo, akrobacije s TOM-om pa jim niso bile prav domače. Dejstvo, da tistim, ki ga računajo, ljudje niso vedno do konca zaupali, je pri tem dokazovanju samo za dobro vago, čeprav je na drugi strani res, da so bili v zadnjih letih ljubitelji nemških mark pretežno žalostni, ko so rezultate primerjali s tolarskim varčevanjem.

Obdržati visoko stopnjo zaupanja prebivalstva in povečati obseg dolgoročnega domačega varčevanja sta gotovo dve od ključnih nalog monetarne oblasti in bančnega sistema. Zlasti Banki Slovenije zaradi ujetosti v druge sočasno potekajoče procese, ki ji zelo zmanjšujejo manevrski prostor, te naloge na zavidam posebej. Vsekakor pa tudi v svetu namenjajo veliko pozornosti sistemu povečane varnosti depozitov v bankah. V okviru Banke za mednarodne poravnave v Baslu deluje posebna delovna skupina, ki poskuša pripraviti izhodišča za mednarodno zasnovan sistem jamstev (http://www.fsforum.org). Motivi so jasni: svet je dovolj globaliziran, da se morebitno padanje domin ob izgubljenem zaupanju v bančni sistem ne ustavlja več na nacionalnih mejah.