Federalci in druge iluzije

Če smo prva poročila parlamentarnih preiskovalcev, ki so se po letu dni od surovega napada na novinarja Mira Petka vendarle odločili, da bodo poskušali stvarem priti do dna, prav razumeli, jih je malodane fascinirala ideja o federalosih, ki bi lahko dodobra prevetrili tisto koroško zakotje, v katerem še zmeraj ni nihče nič pametnega videl, kaj šele slišal. Nekateri podatki o sorodstvenih povezavah med ljudmi, ki držijo v koroškem fevdu v rokah državni aparat, naj bi presenetili celo policiste, torej tiste, ki še vedno trdijo, da napadalcem na novinarja dihajo za ovratnik. Ko je prvi mož policije s to zdaj že proslulo priliko o strokovnih prijemih pred dnevi nazadnje seznanjal javnost, se ni nihče več zabaval. Najnovejša tožba proti Miru Petku, v kateri podjetnik, nagrajenec GZS in kandidat za častnega občana Slovenj Gradca Janko Zakeršnik med podrobnim opisovanjem svojih psihofizičnih muk, nastalih zaradi Petkovega pisanja, med drugim ugotavlja, da je od lanskega februarja imel mir pred razbitim novinarjem samo "zaradi bolniškega staleža", pač dovolj zgovorno pričuje o tem, da nekdo čisto zares diha za ovratnik samo Miru Petku.

Ampak vsaj tu, v provinci, kjer oblasti novinarjev in novinarstva niso nikoli razumele drugače kot priročnega sredstva za negovanje svojega političnega in finančnega profita, se je zdelo, da je tista lega družbene realnosti, na kateri si funkcioniranja sistema ni več mogoče pojasniti brez vpogledov v sorodstvena razmerja, še najmanj policijski problem. Raziskovalci javnega mnenja so ga prestregli že nekajkrat, ko so namerili zaskrbljujoče nizke stopnje zaupanja v institucije sistema in visoke stopnje zaupanja v družino. Ko se je s pomočjo šolske ministrice Lucije Čok nazadnje razkazoval tudi na politični sceni, ga vladajoča politika, ki se je letos celo obregnila ob partijski klientelizem, seveda ni prepoznala kot relevanten družbeni problem. Še huje: s puhlim nakladanjem o tem, da je Slovenija tako majhna, da smo si tako ali tako vsi v sorodu, je dvome o tem, kaj se spodobi in kaj ne, preprosto odpravila, sirotam brez pomembnih stricev in tet pa prepustila iskanje odgovorov na vprašanje, ali smo tudi zaradi tako popreproščenih političnih imaginarijev namesto pametne družinske politike na koncu tisočletja dobili kar družinsko državo. Pa je majhnost res zadosten razlog za to, da se vsakokrat, ko pri čudaški distribuciji družbenega bogastva trčimo na ožja in širša sorodstva, poslovimo od temeljnih idej o demokratični pravni državi? Je zavest o tem, kaj je prav in kaj narobe, v resnici odvisna od števila ljudi in velikosti prostora? Kakšen vpliv ima v moderni družbi z normalnimi kanali socialne promocije število prebivalstva na spoštovanje pravil igre? Komur se zdi, da s temi bednimi geopolitikami lahko opraviči slovenske realpolitike, ta nam pač dolguje pošten odgovor na vprašanje, kaj kvalitetno novega in drugačnega lahko vnese v vsakdanje življenje ljudi ta čas tako popularna oblast regij: novo družbeno avtonomijo ali novo družbeno anemijo.

To seveda niso vprašanja, ki bi morala jemati dih policiji, ki tako ali tako iz dneva v dan od blizu spoznava družinske zgube in pogube. Kar je pri prvi politični obravnavi primera Petek vznemirjalo, je dejstvo, da so poslanci nemudoma dojeli, da posameznik proti lokalnemu sistemu oblasti nima šans. Zato je ideja o federalcih, ki bi lahko neobremenjeno pregledali vse, kar se je v zadnjih letih nabralo v Petkovi novinarski beležki, pa tudi na pristojni policiji in sodniji, doživela tako podporo. Od česa potem tak sistem živi? Od kod črpa legitimiteto? Ali je brez nje sploh možen razvoj demokratične politične kulture? Če običajni moški in ženska, ki se za oblast in vladajoče intrige ne brigata kaj dosti, vesta, da gre pri tej državi za varnostne naprave, ki se jih splača uporabljati samo nekaterim, tistim, ki premorejo dovolj denarja, družbene moči in družbene pozornosti, potem zagate, v kateri smo se znašli, ne bodo mogli reševati niti federalosi. Kaj pa so ti vsemogočni ljudje, ki bi stvari očitno lahko prišli do dna, počeli do sedaj? Podpirali tiste, ki bi jih morali nadzirati? Nadzirali tiste, ki bi jih morali podpirati? Mar ni v ideji o federalcih, ki smo se je zdaj vsi oklenili samo zato, ker se pri tem spodletelem umoru nimamo več česa okleniti, zapopadeno tudi priznanje, da sploh ni nujno, da tisti, ki se je 28. februarja 2001 pozabaval s Petkovo glavo, dobiva status neznanega junaka. Evidenca obdobja, v katerem se federalosom ni zdelo vredno mazati rok z afero Petek, je namreč znana: en novinar, ki je po čudežu preživel, en bančni uslužbenec, ki je oblasti opozoril na pravila igre, brez službe in veselja do življenja, en razžaljeni podjetnik, ki toži štiri časopisne hiše in pet novinarjev. Čeprav vsem, ki pišejo o primeru Petek, še zmeraj priporočamo uporabo čelad, smo si te tožbe razložili kot velik dosežek v družbenem komuniciranju. Za one druge, ki so se te dni tako zelo ogreli za federalce, pa morda ne bo odveč opozorilo, da bo v tako centralizirani in zlobirani državi, kot je Slovenija, federalce izjemno težko najti.