Nacionalni interes, 9. krog

Izpeta tema? Ne vem. Vsekakor so debate o nacionalnem interesu v zadnjih tednih dobile nove dimenzije. Ob tistih, ki so se prepirali o tem, ali so privatizacija slovenskih bank in drugi procesi odpiranja slovenskega ekonomskega prostora tujcem združljivi z varovanjem nacionalnega interesa, in ki so se odločali samo med "da" in "ne", sta se počasi oblikovali še dve smeri razmišljanja. Prva je opazila, da v spektru možnosti obstaja še kakšna vmesna stopnja, na kateri smo se pripravljeni bolj argumentirano in selektivno opredeljevati glede postavljanja plotov tipa "do sem in niti koraka dlje". V drugo smer pa so (tudi zato, da se ljudje ne bi ukvarjali s prvo!) zavili oni, ki so opozarjali, da gospodarstvo ni vse, in se spraševali, zakaj ne govorimo tudi o nacionalnem interesu v kulturi, športu, znanosti in sorodnih področjih izven ozko opredeljene "pridobitne dejavnosti".

O športu, ki ga še vedno nekoliko naivno doživljam v luči svojih aktivnih, rekreativnih in (zadnja leta pretežno na fotelj vezanih) navijaških izkušenj, rajši ne bi razmišljal, pa nekako ne morem mimo. Razlogov za neugodno počutje je več, eden tiči v zavedanju, da je šport v Sloveniji predvsem gospodarska panoga, namesto da bi bil način življenja. To dejstvo štejem med dejanska ogrožanja nacionalnega interesa. Pri tem vprašanje gladiatorskega dela športa niti ni na prvem mestu. Vendar ljudje - zlasti v bolj homogenih lokalnih skupnostih - vedno pogosteje ugotavljajo, da bi rajši gledali domače fante igrati eno ligo niže, kot pa da morajo na vsaki tekmi prepoznavati nove obraze (ne vedno vrhunskih, takim bi nekoliko laže oprostili) uvoženih cirkusantov. Bankirji in drugi sponzorji tarnajo nad nehvaležnostjo ljudstva, ki da ne ceni njihovih finančnih prizadevanj, pri tem pa spregledajo elementarno dejstvo, da brez možnosti identifikacije z domačo ekipo odpadejo vsi povezovalni elementi. Še manj pomembno za nacionalne interese se mi zdi "ponižanje", ki nam ga je bojda na olimpijskih igrah pripravil klan Kostelić. Frustracije zaradi Janice so popolnoma nepotrebne, če se dogovorimo, kaj je pomembnejše: da znata v nekem narodu dva vrhunsko smučati ali da zna četrtina prebivalstva vsaj spodobno smučati. Edini problem, ki posredno "od zunaj" tlači nacionalni ponos, je v razliki promocijskih učinkov obeh dejstev: toliko, kot je naredila Janica za promocijo Hrvaške (seveda v mejah dometa konkretnega športa, primerjave z nogometom niso korektne), težko narediš z navajanjem še tako čednih "usposobljenosti" celega naroda. Vrhunski dosežki v nekem športu imajo nedvomno tudi navznoter močan motivacijski učinek in po tej plati so trenutno atleti z Jolando Čeplak na boljšem od smučarjev. Žal moram spet spustiti z verige matematični del svoje duše in ponoviti zgodbo o potrebnih in zadostnih pogojih: brez vzornikov šport težko zares živi, vendar si z njimi ne more dosti pomagati, če nima vseh ostalih pogojev za razvoj. Morda bi bilo dobro na tem področju zares premisliti, kaj je "nacionalni" in kaj nacionalni interes.

Zanimivo je, da se glede nacionalnega interesa vsaj v nečem Slovenci lahko za silo poenotimo (ali vsaj na ravni javnega delovanja oportunistično prikimamo eden drugemu, v strahu, da nas ne bi razvrstili ravno v 9. krog). Za jezik gre. Pred dobrim letom sem se na tem mestu veselil koalicijske pogodbe strank, ki še vedno sestavljajo (in občasno razstavljajo) našo vlado. Da ne bo nesporazumov: veselil sem se lepega namena, da bodo med prednostna področja izobraževanja odraslih uvrstili tudi "usposabljanje državljank in državljanov za demokracijo, funkcionalno opismenjevanje manj izobraženih in nevključenih v izobraževanje, učenje slovenskega jezika in tujih jezikov ..." Iz besedila ni bilo mogoče natančno razbrati, kako se bo koalicija odločala glede zakona o rabi slovenščine kot uradnega jezika. Končnih rezultatov tega procesa še ne poznam(o), kakega silnega napredka pa tudi ne opazimo. Težišče "slovenščine v javni rabi" se z razvojem tehnologij seli s papirja na elektronske medije in pri tem doživlja najbrž pričakovan in po svoje razumljiv, pa zato po rezultatih nič bolj všečen odmik od "klasike". Samo zaprisežen naivec bi v različnih spletnih forumih pričakoval jezikovno popolnoma neoporečna besedila (da imajo tudi notorični bebci pravico napisati vsako neumnost, ki jim pade na misel, je itak cena demokracije), saj še tistim, ki znajo, če hočejo, dostikrat zmanjka časa, da bi pred pošiljanjem še enkrat prebrali, kar so napisali. Gotovo pa bi se spodobilo, da bi bile uradne spletne strani, ki sodijo v okvir slovenske "e-uprave", jezikovno prečiščene. Da ne bom v tej zvezi sramotil lastne občine (no, sramoti se sama, jaz bi jo samo zatožil), rajši omenim javno objavljeno raziskavo o zaščiti potrošnikov pri e-poslovanju (dostop prek http://e-gov.gov.si/e-uprava/gsubjekti/index.jsp), katere prvi vtis bi lahko zajel v retorično vprašanje Kdo bo zaščitil potrošnika pred nelektoriranimi besedili? Je potem čudno, če mi študenti kot mentorju očitajo sitnarjenje zaradi jezika in mi molijo pod nos uradne slovenske "zglede"?

Učenje je naporno in namesto tega se lahko (referendumsko?) odločimo za drastično poenostavitev jezika, ki je bodo morda celo veseli ortodoksni borci proti angleščini (po načelu Manj črna noč je...). Na http://www.slovio.com najde bralec predstavitev umetnega jezika Slavio, za katerega njegov avtor pravi: Slovio mozxete upotrebit dla govorenie so cxtirsto milion slavju Ludis na celoju Zemla. Ot Praga do Vladivostok, ... ot Sredzemju More i ot Severju More do Tihju Okean. Slovio imat prostju, logikju gramatika i Slovio es idealju jazika dla dnesju ludis. Ucxijte Slovio teper! Preprost jezik za današnje ljudi torej. Spakedranščina, ki bi bila marsikomu zelo domača. Kaj pa 9. krog?

povezava

povezava