Recimo ne Natu

Zakaj naj bi posegel v razpravo o paktu NATO, tudi kdor ni strokovnjak ne za vojsko ne za obrambo niti za mednarodno politiko? Razlogov je več. Prvič bi bile posledice morebitne vključitve v pakt tako globoke in tako daljnosežne, da vprašanje močno presega vsakršno "strokovno" obzorje. Z morebitno vključitvijo v pakt NATO bi se bistveno zmanjšal spekter življenjskih možnosti za desetletja naprej. Kdor si želi naprtiti tolikšno odgovornost, ki zadeva množice ljudi, izmed katerih se večina še niti rodila ni - ta pač mora dobro premisliti, kaj dela. Ker se sedanji politični razred zadeve loteva frivolno in nekako samopašno, je zdaj odgovornost izključno na državljankah in državljanih. Ti so pravzaprav v enkratnem položaju: če bi se polotičnemu establišmentu posrečilo, da bi jih potisnil v pakt NATO, bi posledice plačevali sami. Vendar pa ni treba, da bi se pustili poriniti v NATO: odločitev je naša. A pred tem je treba sploh šele zagotoviti, da bo mogoče odločati. Če industrija javnega mnenja, ki ji dirigira prav ta frivolni in samopašni politični razred, ponavlja in vceplja le eno stališče, potem seveda odločanja ne more biti. Prvi razlog, da se vsi vključimo v to razpravo, je torej državljanski: tisti, ki z odločanjem o priključitvi paktu odločajo o svojem življenju in o življenju svojih potomcev, naj vedo, za kaj gre. O tem pa si lahko pridemo na jasno le v svobodni javni razpravi.

Tudi nadaljnji razlog je državljanski, a že bolj političen. Sedanji politični establišment s puhlico, da naj bi to ali ono bilo "strokovno" in ne "politično" vprašanje, zelo rad depolitizira svoje lastno početje. Potem pa poskrbi, da v javnost pridejo samo tista "strokovna" mnenja, ki upravičujejo njegovo ravnanje. V tej depolitizaciji vladajoče politike se zlasti odlikujejo ameriški oblastniki in njihove medijske agenture. Za ta namen redijo mogočne ideološke aparate, ki jih predstavljajo in ki se sami predstavljajo za "strokovne", celo za "raziskovalne" ustanove - in potem pod zvenečimi imeni raznih "inštitutov za strateške študije" ipd. ideološko podpirajo oblastniške politične kampanje in celo njihove vojne. S tem početjem zastrupljajo javno sfero, korumpirajo raziskovalno področje in so v ZDA že uničili univerzitetni aparat. Že sama delitev na "strokovno in politično" je potemtakem ideološki mehanizem gospostva. Tudi v Evropi se gospostvo vse bolj zanaša na te mehanizme. Ne le v "natovski" Evropi, a v njej še zlasti. Uveljavljanju teh mehanizmov obvladovanja in podrejanja se mora upreti vsakdo, kdor si želi vsaj malo intelekta, kulture, javnosti, svobode. Še zlasti pa se morajo tej zlorabi upreti tisti, ki jim ideološke agenture gospostva pod krinko "strokovnosti" uničujejo delovno področje: namreč prav "strokovnjaki in strokovnjakinje".

Glavni razlog, zakaj ni mogoče ostati ob strani, pa je v temle. Zagovorniki pridružitve so začeli za glavni argument navajati domnevne "vrednote", ki naj bi jih NATO branil in uveljavljal; začeli so se sklicevati na "kulturo in civilizacijo Zahoda" ipd. S tem so zagovorniki pakta NATO vsaj v splošnih, četudi nedoločnih besedah povedali, za kaj pravzaprav gre. Res, gre za odločitev, v kakšni vrsti "civilizacije" naj bi poslej živeli. Tudi to je vprašanje, ki zadeva vsakogar, še zlasti pa morajo o njem razpravljati tisti, ki so "strokovnajki" za razne vrste družbenih vezi, se pravi, družboslovci. Pa tudi tisti, ki se ukvarjajo z "vrednotami", to je, z ideologijami.

Pri tem takoj naletimo na težavo. Marsikod, denimo, prav v "zahodni Evropi", se ni mogoče pavšalno sklicevati na "vrednote in civilizacijo Zahoda", kakor se radi sklicujejo tukajšnji zagovorniki pakta NATO. Tak govor bi takoj obveljal za rasističen izpad, nihče ne bi z njegovim govorcem razpravljal in marsikdo bi ga obsodil. Pri nas, se zdi, pa sklicevanje te vrste v nekaterih krogih - v krogih zagovornikov pakta NATO - sodi že kar k socialnemu snobizmu. S tem snobizmom zastrupljajo javno sfero, kolikor je sploh še imamo. Pakt NATO nam potemtakem že zdaj škoduje. Zdi se, da je natovske "vrednote", to je, natovsko ideologijo, zelo težko zagovarjati brez rasističnega pridiha. Intelektualno odgovorno in pošteno zato o paktu NATO ni mogoče govoriti na način "za ali proti", temveč le analitično, le refleksivno.

V razpravi je treba potemtakem skrbno paziti, da se ne bi spustili na isto raven kakor zagovorniki pakta NATO. Zato pravo vprašanje sploh ni, ali naj se Slovenija pridruži temu paktu ali ne. Prava razprava se mora ukvarjati z analizo sveta, v katerem so prikazni, kakršna je pakt NATO, sploh mogoče. Ukvarjati se mora z vprašanjem, kako ta svet spremeniti, da takih prikazni v njem ne bo več. V tej razpravi si moramo zato prizadevati, da odpremo nič manj kot novo civilizacijsko obzorje: obzorje sveta brez vojne.

V splošnih potezah gre namreč res za odločitev, v kakšni "civilizaciji" bomo živeli. Tako jasne dileme so redke, saj navadno ni mogoče natančno in dolgoročno uganiti vseh posledic, ki jih bodo sprožila naša dejanja. Pri vprašanju pakta NATO pa je drugače, saj je sistem, ki mu NATO pripada, v globoki in bržkone dokončni krizi. V sedanjem svetovnem sistemu so prvine, ki ženejo v obnavljanje in poglabljanje krize, bržkone celo kar v novo barbarstvo: med temi prvinami je tudi pakt NATO. A v sedanjem svetu so tudi prvine, ki obetajo izhod iz krize, in so tudi gibanja, ki si prizadevajo, da bi človeštvo prešlo v nova zgodovinska obzorja.

V prihodnjih prispevkih bo pisec teh vrstic obravnaval vprašanje pakta NATO v kratkoročni, v srednjeročni in v dolgoročni perspektivi. Že zdaj je mogoče povedati, da bo pri vsakem izmed teh pogledov zagovarjal sklep, da bi bil morebitni vstop Slovenije v pakt NATO zgodovinska napaka in katastrofa za tukajšnje ljudi in njihove potomke in potomce.

Poskusil bom pa tudi pokazati, kaj prinaša zavrnitev pakta NATO. Poskusil bom pokazati, zakaj bi ljudje Slovenije z zavrnitvijo pakta NATO človeštvu odprli nova obzorja in prinesli novo upanje.

povezava

povezava

povezava