Plače in druge nespodobnosti

Hvala bogu, da so se zdravniki odločili za stavko. Tako so morali vladajoči vsaj za trenutek sestopiti iz svojih evroatlantskih višav v našo zemeljsko stvarnost. Kar ni uspelo pred nedavnim kovinarjem, ki so zagnali vik in krik za povišanje plač za borih 3500 tolarjev, so zdaj znova poskušali zdravniki: namreč soočiti oblast s problemi tistih, ki delajo in poskušajo v tej državi preživljati sebe in svoje družine s svojim in ne morda s tujim delom.

Saj ne, da bi medicince povzdigovali na kak poseben piedestal, ampak že podatek, da so si celo zdravniki svoj delček družbene pozornosti morali izboriti s stavko, govori ne samo o tem, kako malo mar je oblasti za resnične probleme resničnih ljudi, ampak tudi o tem, kako malo možnosti imajo za prezentacijo svojih problemov druge družbene skupine. Bi koga sploh vznemirila vest, da štrajkajo denimo raziskovalci? Ali knjižničarji? Socialni delavci? Se je v to ravnodušnost zavlekel tudi razlog za to, da se ti tihi poklici navkljub mnogim ne samo finančnim stiskam v kolektivne konflikte z gluhimi gospodarji sploh ne spuščajo? Kaj tujega pa lahko v tej igri moči zastavijo? Paciente tako kot zdravniki? Javne ceste tako kot kamionarji? Učence tako kot učitelji? Jih bo sploh kdo jemal resno, če zastavijo samo svojo skrb in ne prizadenejo nikogar od - patetično rečeno - nedolžnih? Pri hitenju z odgovori na to vprašanje ne bi kazalo preskakovati ovir, sestavljenih iz enostavno brutalnega dejstva, da si večina tistih, ki jim država ni delodajalec, stavkovnega razkošja že lep čas ne more več privoščiti.

Zato je tem bolj bodlo v oči dejstvo, da so se v času zdravniške stavke s temi nesrečniki po malem spogledovali zlasti tisti, ki so za njihovo brezpravje najbolj odgovorni. Denimo premier Drnovšek, ki je zdravnike, tiste moške in ženske torej, ki trpeči resničnosti gledajo vsak dan v oči, usta in želodec, opozoril na "realnost situacije". Zaradi množice vseh, ki so jim kleptomanske elite brez skrupulov odtegnile "maslo in sonet", so vladajoči začeli kar naenkrat mahati z zdravniškimi plačami, ki da so že tako visoke. Ampak svoje so zamolčali. In to ni edino, o čemer niso govorili v tem zapeljevanju produktivnih množic prebivalstva, ki se s plačilom za svoje delo komaj prebijajo iz meseca v mesec: molčali so o plačah, ki jih prejemajo šefi različnih agencij, uradov, služb, sekretariatov, papirnatih institutov, za katere živ krst v tej državi ne ve niti tega, koliko jih je, niti tega, kaj naj bi delali. Molčali so o orožarskih nakupih, političnem avtoparku, vladnem avionu, razkošju ne le na vladnem, ampak tudi po vseh občinskih dvorih, ki ga mirno vzdržujemo davkoplačevalci. Nikomur od vladajočih ni padlo niti na kraj pameti, da bi ta vladna čudesa vsaj enkrat soočil z "realnostjo".

Narobe: kar se je skozi to stavko znova valilo proti produktivnim množicam prebivalstva, je prepričanje razsipniško razpoloženih oblasti, da je boj za dostojne plače nekaj nedostojnega, sramotnega, celo kontrarevolucionarnega. Spomnimo se samo kovinarjev: ko so zahtevali zvišanje plač, je gospoda iz gospodarske zbornice grmela, da bo vse propadlo, če bi kovinarji zaslužili 3500 tolarjev več. O tem, ali bi se temu propadu morda lahko izognili, če bi gospodje na gospodarski zbornici zaslužili 3500 tolarjev manj, se ni ljubilo nikomur razmišljati. Ko so se s svojimi zahtevami oglasili zdravniki, je gospoda iz vlade začela vpiti, da bo propadla reforma države, če bi zdravniki dobili tisto, kar so jim nekoč nekje obljubili. Domišljali smo si pač, da vse te reforme, ki jih kar naprej mislijo in snujejo neki pomembni ljudje, ki zmeraj vedo več od nas, niso same sebi v namen. Še huje: da gre za premišljene projekte, ki nam bodo olajšali, ne pa morda zakomplicirali in osiromašili vsakdanje življenje državljanov in državljank. Za dobro naštudirane upravljalske modele torej, ki bodo sposobni zapopasti "realne situacije", ne pa z njimi manipulirati in jih ščuvati drugo zoper drugo. V tej domišljiji smo šli celo tako daleč, da smo verjeli, da morajo biti cilji reformatorjev tudi evropske plače, če nas že tako velikodušno vključujejo v Evropo z evropskimi cenami bencina, elektrike in drugimi državnimi monopoli. Ampak od Evrope ponujajo zdaj zdravnikom samo evropski delovni čas. Da o bolnikih sploh ne govorimo: njim grozijo samo z evropskimi cenami zdravstvenih storitev.

In v tem - recimo - evropskem kontekstu morda ne bo odveč, če vprašamo znova: kaj pa je narobe s tem, če se ljudje v kapitalistični državi, ki ji je v eni sami desetletki uspelo s svojimi realpolitikami strpati v najnižji dohodninski razred dve tretjini državljanov, borijo za boljše plače? In kaj je narobe s tem, če se v družbi, kjer je še vedno toliko prisilnega brezdelja, prezaposleni borijo za to, da bi delali manj? Zdravniki, ki vsemu navkljub so privilegirana družbene skupina, so pač eni redkih, ki si te boje še lahko privoščijo. Vsi drugi, manj svobodni, manj organizirani in manj premožni, so se jim morali že zdavnaj odreči, ker so tako slabo plačani, da se ukvarjajo samo še s svojim preživetjem. Ampak za vladajoči um ta mizerija očitno ni problem. Problem so tisti, ki si še sploh upajo kaj reči.