Narod k...

Včasih si previdno, potihem in seveda za okolico neopazno privoščim pogovor s samim seboj o tem, kako se kaj imam (navajanje tiste najbolj znane in najbolj domišljave motivacije za takšno početje skromno izpuščam). "Slovenec sem, Slovenec sem..." odmeva v odgovor. Zadnjih nekaj dni sem namreč preživel predvsem v kritiziranju tujega dela, soljenju pameti drugim ljudem in vsiljevanju meni (bolj) všečnih pristopov k vsebini in obliki njihovega pisanja. Takemu početju dajemo sicer v našem poklicu plemenito ime, mentorsko delo, soljenje pameti mora imeti - za razliko od marsikaterega javnega kritiziranja - vsaj rahlo racionalno komponento, ampak bistvo ostaja: če bi pri Verdiju "ciganu" (naj mi Romi oprostijo oporečno terminologijo, ampak za ustrezni libreto jim preprosto manjka en zlog) zamenjali s "Slovencu", bi "Slovenka mlada" v primerjavi s kritizerstvom ne imela nobenih možnosti v boju za laskavi naziv objekta, ki zagotavlja največje veselje.

Težko bi trdil, da sem sam cepljen proti takemu početju. Življenje v teh časih in v teh krajih je pač takšno, da daje dovolj spodbude ali vsaj opravičil za nezadovoljstvo, EMŠO tudi ne prispeva k povečevanju navdušenja nad okolico, pa še kaj bolj konkretnega bi se našlo. Tisti, ki so imeli manj sreče v življenju (kako priročna fraza, da izločiš razpravo o dejanskih razlogih in krivcih!), imajo razlogov seveda še več. Misli, kakršnih ena me je zadela med internetnim deskanjem, "Slovenci - ego, velik kakor svet, podel nasmeh in zloba v očeh!", so sicer podobno krhke kot obešanje sindroma Slovenčkov in Slovenceljnov na pleča celotni populaciji, so pa nedvomno odraz stanja. (Ne posplošujte: če boste psihiatru vztrajno razlagali, da vas vsi sovražijo, vas lahko doleti moder odgovor, da ne pretiravajte, ker da vas vsi sploh ne poznajo.) Zato je kritiziranje tako rekoč naravni pojav, stalni vodilni motiv komunikacij v naši družbi, ki mu nikoli ne bo zmanjkalo energije. Prav pravica do javne kritike - tako konkretnih pojavov in ljudi kot osnovnih vrednot - je tisto, kar demokratične (z)družbe loči od drugačnih, upajmo da preživetih struktur.

Skrbi povzroča dvoje. Na eni strani gre za - v tej kolumni nekoč že omenjeno - dejstvo, da se del politike za "pripombe" dolgo časa enostavno ne zmeni, nato pa se začne užaljeno spraševati, kako da si je neuko ljudstvo drznilo podvomiti v najsvetejše oziroma voljo najsvetejšega, če ostanemo na osebni ravni. S skoraj solznimi, od svetobolja razžaloščenimi očmi sporočene Kako-ste-čudni-pa-kaj-bi-sploh-radi-ljudje uradne reakcije na "upor" proti novemu vladnemu avionu so samo notoričen zgled problemov pri dojemanju kritike. (Tule sem se tudi sam spet ujel v past: obljubil sem si, da o avionu ne bo več tekla beseda v tej kolumni. Pa kaj, ko so mi mojstri spet stopili na žulj s svojo inventivno teorijo o zdaj-jo-vidiš-zdaj-je-ne-vidiš amortizaciji letala kot osnovnega sredstva, ki bo zagotovo pomemben donesek v slovensko ekonomsko teorijo oziroma v računovodsko, finančno in davčno prakso ... pa še kam.)

Nojevska praksa podcenjevanja ali kar zanikanja celo najbolj množičnih odporov proti posameznim vnaprej pripravljenim, nedotakljivim scenarijem in vztrajanje pri njihovi izvorni obliki do zadnjega trenutka je nevarna predvsem zato, ker časovno in vsebinsko zožuje manevrski prostor za "demokratično homogenizacijo" naroda. Ta izraz ni povsem imun proti notranjim protislovjem, vendar mi je vsaj iz simbolnih razlogov ljubši od "demokratičnega centralizma", ki pa ima na drugi strani z zgodovino teh krajev podkrepljeno izpovedno moč. Da bi ga le znali pravilno interpretirati (po teoretični podmeni in ne po nekdanji partijski praksi), torej tako, da je čas pridevnika in je čas samostalnika: centralizem - kar se dejanj tiče, ideje so nedotakljive! - DA, vendar po temeljito opravljeni demokratični fazi. (Mimogrede: referendum tu ne more biti faza, je pa eno od možnih orodij v prvi fazi, ne sicer nujno najprimernejše, vsekakor pa ne sme manjkati v ponudbi.)

Na drugi strani pa se bojim, da je kultura javne kritike izjemno nizka. Edini način udejanjanja nekega surogata za pravi pluralizem idej je očitno še vedno izključno v zagotavljanju takšnih struktur odločanja, da v njih obstaja fizično oziroma številčno ravnovesje med nosilci različnih pogledov. (Zato je jasno, od kod reakcije opozicije ob vzpostavljanju nove nadzorne strukture RTV Slovenija.) Kajti Slovenci nismo narod kompromisarjev, mi smo jako odločni: ali belo ali črno, sivih tonov in prelivov ni. Takšne so tudi reakcije "preprostega ljudstva" na Drnovškovega mercedesa. A seu s katro vozu? kot argument za perverzni Najboljše je za nas komaj dovolj dobro! na enem bregu, Priporočeno pešačenje! na drugem. Pa naj bo med obema robovoma še toliko prostora (v konkretnem primeru bi kot nadomestek za premierovo čudo celo ne ravno poceni najnovejših Renaultovih konjev dobili za celo četverovprego!), mi mlačnosti ne poznamo: ali ... ali nič.

Osebno me najbolj moti, ker v tem vakuumu med skrajnostma nekako zmanjkuje prostora za racionalno odločanje. Morda se tudi zato zmernejši, politično neopredeljeni strokovnjaki vedno bolj zapirajo vase in v svojo stroko. Eden slovenskih lokalnih politikov pa je ob javni kritiki, ki je letela neposredno nanj, odločno razložil: "Ne trdim, da je moja angleščina brezhibna! Je pa dovolj jasen namen in vsebina! Kdor ima vsaj malo pameti, jo hitro razbere. Slabiča pa tako ali tako slepijo že malenkosti!" O angleščini (pa o tem, kako bomo prevajali evropsko zakonodajo) pa danes res ne bi, saj si očitno lahko privoščim oceno, da sem samo slabič, ki ga slepijo malenkosti. Zato: kvišku, srca, umolkni, pamet! Slovenija gre... kam že?

Kako-ste-čudni-pa-kaj-bi-sploh-radi-ljudje uradne reakcije na "upor" proti novemu vladnemu avionu so samo notoričen zgled problemov pri dojemanju kritike.