Nomenklatura proti ljudstvu

"V narodovi zgodovini so trenutki, kjer tehtanje argumentov za ali proti ne zadostuje. Treba je ravnati tudi po intuiciji..."
Borut Pahor

Doslej še nihče ni tako elegantno povedal, da bi bil vstop v Nato iracionalen. Intuicija nam pravi, da je zemlja ploščata in da se sonce vrti okoli zemlje. "Intuicija" je pogled, ki je slep za položaj, od koder gleda. Govorec se je sicer skliceval na "narod", a je s tem le potrdil, kako slepa je "intuicija". Nenavadno je že, da se je na "narod" skliceval predsednik parlamenta, ki predstavlja vse državljanke in državljane, ne pa zgolj pripadnic in pripadnikov naroda. Še bolj nenavadno je, da se je na narod skliceval predsednik stranke, ki naj ne bi bila nacionalistična. Najbolj nenavadno pa je, da se je skliceval na narod v razpravi, ki zadeva prihodnost države in njenih državljank, državljanov, ne le naroda. Ob tem ni mogoče prezreti, da takrat, kadar zares gre za narod, ko, denimo, avstrijski ali italijanski neofašisti preganjajo zamejske Slovenke in Slovence, ta govornik skupaj s preostalim državnim vrhom motovili z "državnimi interesi" in vlači iz klobuka tisoče "državnih razlogov", ki naj bi opravičevali, zakaj ne varujejo naroda.

Iz govorjenja privržencev organizacije Nata je mogoče sklepati: ali da ti govorci ostajajo v zelo omejenem miselnem obzorju; ali da govorijo v interesu zelo ozkih skupin. Eno gre pravzaprav z drugim. Ozkih interesov ni mogoče prepričljivo zagovarjati, če razprave ne zaprejo v ozke meje, v katerih ni takoj opaziti omejenosti interesov in šibkosti argumentov.

Omejenost interesov in ožino miselnega dosega je še najlaže prikrivati z velikimi besedami. Sto in eno leto je minilo, odkar nam je Cankar povedal, kaj si nam je misliti, kadar se politiki sklicujejo na "narodov blagor". Tu mi preostane le pokazati, kaj si lahko mislimo, kadar politiki šarijo z "vrednotami evroatlantske civilizacije", ki da naj bi ji "pripadali tudi Slovenci". (Na Slovenke so spet pozabili.)

Naj politiki še tako bodro pustošijo po družbenih vedah in humanistiki, vseeno bi si drznili domnevati, da "Slovenci" nemara le ne "pripadajo" "evroatlantski civilizaciji" - zato ker take "civilizacije" ni.

Res je, da se je središče kapitalističnega sistema pred dobrimi petstotimi leti premaknilo iz Sredozemlja na atlantske obale. Tudi drži, da je bilo pred dobrimi dvestotimi leti, ko je kapitalizem zares začel svetovni pohod, središče še zmerom na atlantski obali Evrope. In res je tudi, da so bili tukajšnji kraji in njihovi ljudje že od vsega začetka v območju kapitalističnega sistema. Bili so v polju njegovih silnic, še ko je bilo središče v Severni Italiji; kapitalistični sistem jih je zgrabil, še preden so kraji postali "Slovenija", njihovi prebivalci pa "Slovenci". Vse to drži - a prav zato "evroatlantske civilizacije" ni. Prav zato, ker se je "evroatlantski bazen" izoblikoval šele z razvojem kapitalizma in zgolj s kapitalizmom, ni mogoče govoriti o "evroatlantski civilizaciji". Kapitalizem je sicer resda napadalen in je že pred več kakor stoletjem zavzel cel svet - vendar pa ne homogenizira (kakor je marsikdo mislil še v 19. stoletju) in tudi ne "civilizira" (kakor nekateri mislijo še zdaj). A tudi, če bi kapitalizem homogeniziral in civiliziral, "evroatlantske civilizacije" ne bi bilo: bila bi svetovna civilizacija, katere središče je bilo petsto let na obalah Atlantika.

Lahko bi celo rekli, da kapitalizem ustvarja nov multikulturalizem in vpeljuje nove razlike celo tja, kjer jih poprej ni bilo. Pomislimo le na tiste afriške dežele, v katerih so bili pred evropsko kolonizacijo vladajoči sloji muslimani, ljudstvo pa je živelo v tradicionalnih vaških skupnostih. Ko so prišli evropski kolonialisti, so prinesli angleško ali francosko "državno kulturo", sprožili nastajanje lokalne buržoazije in nacionalne kulture, vpeljali so kozmopolitsko kulturo mestnega proletariata, a islam je še zmerom vztrajal in po vaseh so še naprej živeli po starem - le da so zdaj pili koka-kolo in poslušali aktiviste, ki so jih pridobivali za proletarski internacionalizem.

Zato tudi "evroatlantske civilizacije" ni: ker je kapitalizem navznoter razklan. Seveda v "evroatlantskem prostoru" obstaja kozmopolitska množična kultura - podobno kot v "tihomorskem" ali v kateremkoli drugem "prostoru". Seveda tu obstaja tudi kultura svetovnega antiglobalizma - kakor povsod drugod. Obstaja korporacijska transnacionalna "civilizacija" - kakor povsod drugod; obstajajo celo kulture frakcij vladajočih razredov, ki se razglašajo za "nacionalne kulture". Obstajajo delavske kulture in kmetske kulture; naposled so prav v "evroatlantskem prostoru" izumili subkulture, protikulture in alternativne kulture... Če že iščemo "civilizacijsko enotnost" tega prostora, bi lahko rekli takole: to je prostor, ki ga pretresajo razredni boji, procesi izkoriščanja in neenakosti, zato je v njem vselej več kultur naenkrat, pa tudi več civilizacij hkrati. V tem prostoru poteka nenehna vojna med "vrednotami", spopadajo se egoizem in skupnostne vrednote, sebičnost se bojuje s solidarnostjo... Zato ni mogoče govoriti o kakšnih "vrednotah evroatlantske civilizacije", ki naj bi k nam prišle skoz natovske topovske cevi. Pač pa se moramo vprašati: na kateri strani razredne barikade je Nato?

Seveda je mogoče misliti "vrednote" zelo materialno in nemara nam hočejo reči, da je "evroatlantski" bazen najbogatejše svetovno področje. Ker so bila zadnjih petsto let središča kapitalističnega sistema na obalah Atlantika, so na to področje seveda vlačili bogastva od vsepovsod - in ni čudno, da so tam še zdaj najbogatejši deli sveta. A nekdanji svetovni hegemoni Nizozemska, Britanija, ZDA niso celoten Nato; vanj sodijo tudi revni. V Nato sodita tudi Portugalska in Španija, nekdanja hegemona, ki sta že zdavnaj zafrčkala svoje bogastvo - ki večini tamkajšnjega prebivalstva tako in tako ni bilo dostopno. Nasprotno pa dežele, ki niso revne in koder je revščina manjša kakor v Sloveniji (Avstrija, Finska, Švedska), niso v Natu. Naposled je dežela lahko "bogata", a so njeni prebivalci in prebivalke revni: tolikšne revščine, kolikršna je v ZDA, v Sloveniji ni. Mogoče pa je v tem skrivnost "evroatlantske civilizacije": četudi je grabila bogastvo po vsem svetu, ga nikoli ni znala razdeliti med svoje prebivalstvo? Mogoče bi se vseeno morali zamisliti nad tem, da imajo večjo revščino kakor Slovenija tele članice Evropske zveze: Velika Britanija, Francija, Italija, Portugalska, Španija, Nemčija, Belgija, Grčija in Irska. Z izjemo Irske so vse članice Nata. Niso revne zato, ker so članice Nata: pač pa so članice Nata zato, ker v njih vlada surovo izkoriščevalsko razredno gospostvo.

Nemara so pa to tiste vrednote, ki si jih želi tukajšnja nomenklatura ne glede na formalno barvo? Nemara pa bi se le nomenklatura hotela odpovedati zgodovinski ustvarjalnosti, nemara pa se le njej mudi v podrejeno vlogo natovskih priganjačev in kapitalističnih žandarjev? Groteskna kampanja, s katero se je spravila nad ljudstvo, že kaže na take želje. A na smetišče zgodovine gre lahko nomenklatura kar sama brez nas po krajših in cenejših poteh, kakor pa je članstvo v Natu.