"Izbrisani" - škandal brez primere

Tiskovna konferenca, ki jo je 22. aprila na Ptuju priredilo "Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije" v ustanavljanju, je imela sicer za naše razmere neverjetno ugoden medijski odmev. A če natančneje premislimo, ostaja vse skupaj še vedno na ravni solidnega "novinarskega pokrivanja" nekega dogajanja nekje na sredi med črno kroniko in lokalno politiko. Mnogo več zanimanja in vneme pokažejo naši mediji za raziskovanje posameznih privlačnih in naklado dvigajočih afer, tam tudi v najdrobnejše detajle - tu pa gre za dokazano desetletno (!) državno šikaniranje desettisočev (!!) ljudi, pa nič. Nekaj člankov, potem pa spet vse lepo potihne. Da o odmevu v političnih krogih sploh ne govorim: nobenega komentarja, nobene razprave v parlamentu, nobenega poslanskega vprašanja - molk. In tudi tega molka politike, od leve do desne, mediji sploh ne opazijo, ne registrirajo. Za vsako manjšo stvar znajo še isti dan zvleči odgovorne npr. v TV Odmeve, jih soočiti s kritiki itd. - tu: molk.

Morda zato, ker so tu umazani prav vsi, od leve do desne - čeprav eni bolj, drugi manj. Začetni škandal - povsem nezakoniti izbris okrog 30.000 nedržavljanov RS iz registra stalnega prebivalstva, s čimer jim je bila spodrezana pravna podlaga za eksistenco (za zaposlitev, za penzije itd.) - se je zgodil pod liberalnodemokratskim ministrom Bavčarjem dne 26. februarja 1992. Šikaniranje se je nato v najbolj neverjetnih oblikah nadaljevalo pod vsemi nadaljnjimi notranjimi ministri, samimi "demokrati": krščanskim, še dvema liberalnima, socialnim. Od prvega do zadnjega se seveda vsi lahko izgovarjajo na vodilne funkcionarje in pravnike v ministrstvu, ki da so jih v to zavedli z napačnimi pravnimi zatrjevanji - toda, kot je že stoletja dobro znano, uradniki pač delajo tako, kot je šefom in ministrom všeč, ne narobe. Odgovornost je torej obojestranska - pri enih strokovna, pri drugih politična. Moralna - pri obeh.

V čem je bil februarja 1992 uporabljeni, lahko rečem kar umazani trik, kajti lepše besede to ne zasluži? Tem 30.000 državljanom drugih republik bivše SFRJ je takrat potekel rok za pridobitev državljanstva RS. Večina od njih ga ni dobila zato, ker ga niti zahtevali niso (eni zavedeni, drugi zavestno, tretji ... - ni važno!), nekateri pa tudi zato, ker so jim bile vložene zahteve zavrnjene (po moji oceni pretežno spet nezakonito). Eni zavedeni - kako? Različno: eni s protislovensko propagando, drugi s ponižujočim prikazovanjem, da morajo "prositi" za to, kar je bila po zakonu njihova pravica. V teoriji prava je jasno, da vlagaš "prošnjo" le takrat, kadar prosiš državo za milost oziroma za nekaj, kar ti ne pripada kot pravica - pri teh državljanstvih po znamenitem 40. členu pa je šlo za pravico! (Le "nevarnim za obrambo in javni red" bi smeli to pravico odreči, seveda šele po tem, ko bi to njihovo nevarnost ugotovili. Tega dela zgodbe tu ne navajam, ker je predolga in preveč sramotna - za državo. Kdaj drugič.) In ker so jih silili za pravico ponižno "prositi", so se nekateri tudi iz ponosa uprli.

Ko je čas za pridobitev državljanstva RS potekel, oni pa ga niso pridobili, so po zakonu postali "tujci". Beseda seveda grdo zveni za nekoga, ki je nekje že 30 let z družino živel kot domačin - ampak pravno-tehnično je bila korektna. Nedržavljan RS je pač tujec, ne gre drugače. Do tu, vse prav (razen seveda za tiste, ne tako redke, ki jim je bila "prošnja" za državljanstvo nezakonito zavrnjena). Tu pa sedaj sledi "umazani trik": namesto da bi jih samo prestavili iz evidence državljanov v evidenco tujcev, so jih hkrati izbrisali iz registra stalnih prebivalcev RS - s smešnim izgovorom, da so po nekih pravilnikih v ta register spadali samo državljani, ne tudi tujci! Naj bi pač takrat za njih vzpostavili poseben register "tujcev s stalnim prebivališčem", če ga morda še niso imeli - pa sam register gor ali dol, to prizadete prav malo zanima, bistvo je v tem, da z izgubo prejšnjega državljanstva SFRJ (ob razpadu države) nikakor niso "izgubili" tudi dotlej zakonito pridobljenega in ohranjenega stalnega prebivališča v RS! Ampak država jim ga je pa vseeno vzela! Brez kakršnekoli zakonske podlage - s tem, kar sam imenujem "umazan trik".

Da bo še huje in še bolj umazano - brez vsake odločbe, celo brez vsakega obvestila, da so jim to naredili! Pretežno preprosti, vsekakor pa pravno neuki ljudje so se znašli v eksistenčni stiski, zbegani, brez pravne pomoči. Če niti odločbe nisi dobil - zoper kaj in komu se sploh pritožiti, ko si za stvar končno zvedel? Šele leta 1994 je neka pobuda vendarle prišla do ustavnega sodišča - ta "vrh slovenskega pravnega znanja" pa z njo v štirih letih ni znal ali hotel narediti ničesar. Nasledniki naše znamenite prve zasedbe so "problem" hitro, že februarja 1999, in jasno rešili: izbris je bil nezakonit - stvar je treba popraviti. Julija 1999 državni zbor, seveda na predlog tistega, ki je sramoto sam zagrešil, to je notranjega ministrstva, sprejme poseben zakon, ki naj bi to stvar popravil.

In tu pride do novega (a takrat povsem nezapaženega - sam zvem za to šele letos) škandala. Vsebina zakona, če to povem bolj plastično (in sarkastično), je takale: nezakonito vzeto stalno prebivališče dobite nazaj, ampak samo tisti, ki se javite v treh mesecih. (Čas za šikaniranje: sedem let, čas za popravo krivice: tri mesece.) Če sta vas državno šikaniranje in življenjska stiska pognala čez mejo in zdaj živite kdovekje, pa za ta zakon niti zvedeli ne boste pravočasno - vaš problem. Oziroma, za vas problema sploh ni - če je kdorkoli v tem času zapustil Slovenijo, mu po tem zakonu "pravne države Slovenije" pravica do vrnitve nezakonito odvzetega sploh ne pripada! Državni cinizem prve vrste. Pardon, druge vrste. Naši ministri in zakonodajalci (ne da bi, kolikor vem, en sam poslanec kaj pisnil proti tej sramoti) so namreč sproducirali še večji cinizem: celo tisti, ki so prišli skozi gornji dve siti in rešeti (menda doslej 10.000 pozitivno rešenih vlog od 12.7000 vloženih), dobijo (vsaj po zakonu) tisto, kar jim je bilo nezakonito odvzeto, le od danes naprej - za sedem ali deset let vmes naj se pa obrišejo pod nosom!

Tu se začne že tretje dejanje te sramotne zgodbe. Nekateri uradniki po terenu (morda novi ljudje?) spoznajo, da je šla stvar predaleč - in v bistvu mimo zakona vračajo prizadetim nezakonito odvzeti status tudi z veljavnostjo za nazaj! Začuden grem na ministrstvo in vprašam: so to pomote - ali delate tako v vseh primerih? V zadregi (še danes ne vem, ali pristni ali fingirani) mi tri ure razlagajo, da dva in dva ni štiri: da prizadeti sicer dobi dovoljenje za stalno bivanje šele "od danes", da pa ga v register vnesejo za nazaj, z datumom 26.2.1992. Torej je vendarle dobil status tudi za nazaj (le povedali mu tega spet niste)? Ne, pravijo, vpis v register še ne pomeni tudi pridobitve statusa!

Tu za danes končujem. Se bo kdo od poklicanih vendarle zbudil in zatulil od groze nad to "pravno državo"?