Kakor kane...

Naslov ima prvobitni izvor v zgodbi o pokojnem alpinistu Joži Čopu, ki je na vprašanje starejše, menda hudo prehlajene kuharice, ali bi jedel žgance, ob pogledu na kapljico pod njenim nosom odgovoril, da kakor kane. Pri nekaterih rečeh je že tako, da lahko tudi na prvi pogled majhna sprememba v vhodnih spremenljivkah povzroči pomembne spremembe v kakovosti (delovanja) sistema kot celote in posledično tudi bistvene spremembe v stopnji opazovalčevega zadovoljstva z obnašanjem sistema. Matematik se bo ob tem domislil nezveznih funkcij, fizik kakšnih pregretih kapljevin, poslovnež primerov zelo elastičnih odzivov ekonomskih kategorij, vsi skupaj morda bifurkacij, meja kaotičnega obnašanja, teorije katastrof in kar je še takih zadev, ki jih nekateri pojasnijo z napačnim utripom kril enega samega metulja tam daleč nekje.

Kdor redno prebira glasila tipa "krokarski vestnik" (v prihodnje kar KV), ta ve, da smo sredi najhujše krize. "Pravočasno smo jo napovedali, pa nas niste poslušali!", je stalni podton takih majčkeno agresivnih glasil, znanih po tem, da vedno vse prvi izvedo, pa (tako ljudski glas) žal tudi vse nekoliko po svoje "namensko" razložijo: katastrofično do apokaliptičnosti. V krizi do popka - in še malo globlje, pa zaradi dam ni spodobno napisati! - čez razmajano ograjo, ki nas še loči od katastrofe, je zlasti vlada; če ne bi imela več v riti kot v glavi (tako pač jaz, laik, razberem iz KV, in se sočasno opravičujem za stil in vsebino!), bi se že zdavnaj prevrnila čez in za seboj potegnila vesoljno Slovenijo. Zadolženi smo tako, da bi se nas kamen usmilil, javne finance se sesedajo, banke in drugo družinsko srebrnino prodajamo za bakšiš, podgane bežijo na vse strani (in tako, malo mimogrede, o vsem obveščajo KV), ladja se definitivno potaplja.

Kdor namesto tega posluša vlado in njene ljudi, bo namesto na domnevni smrtni boj ranjene živali opozorjen kvečjemu na kak droben, nenevaren prehlad, ravno toliko, da bomo znali že jutri, ko bomo spet popolnoma zdravi in v polni formi, to dejstvo dovolj ceniti. Vsi skrb zbujajoči simptomi z inflacijo na čelu, to vztrajno nadležnico, ki se noče in noče (prostovoljno, brezplačno in po možnosti brez bolečin, prosim!) posloviti, so po njihovih izjavah izključno neki prehodni, povsem slučajni pojavi, če pa že ni tako, nas "od zunaj" zafrkava nekdo, ki zlonamerno noče razumeti veličine te dežele, njenih ljudi in umnega vodstva: Arabci z nafto, zahod s svojo recesijo (evo, spet nam bo crknil en izgovor!) ali pa že kdo, kartkoeden. Samo spomnite, ljudje, kako so bili vsi "veliki šefi" presenečeni, če ne kar ogorčeni nad 1,4 % aprilsko inflacijo. Kaj reči k temu? Čudoma se čudimo vašemu začudenju...

Na dihotomijo med obema pristopoma sem se spomnil tudi ta teden, ko sem med brskanjem po Uradnem listu ugotovil, da smo nekatera področja pravno naravnost zgledno uredili in do najmanjših podrobnosti dokumentirali: tako imamo (naj bo razumljeno samo kot primer brez zlega namena!) celo za laika povsem transparentno uradno navodilo za prepoznavanje znamenj, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da se je pojavilo vnetje ribjega mehurja pri krapih: "Na bolezen se sumi, če živali plavajo na boku ali z glavo navzdol..." (UL RS, 14.5.1998). Prepoznavanje znamenj pa ima v splošni teoriji sistemov in njenih praktičnih uporabah vlogo orodja, s katerim poskušamo odkleniti ključavnico skrivnosti, povezanih z dejanskim stanjem sistema. Tega običajno ne moremo neposredno opazovati, ampak lahko o njegovih značilnostih sklepamo kvečjemu prek izmerjenih izhodnih vrednosti. Prav zlobno si predstavljam dve diametralno nasprotni oceni stanja, če bi k prepoznavanju stanja v ribniku z nekaj bolnimi, na glavo postavljenimi krapi enkrat pripustili predstavnika KV in drugič našo vlado. Domnevam, da bi prvo poročilo imelo udaren naslov "VSE MRTVO" (z neizbežnim podnaslovom "Kot smo na osnovi poglobljenih analiz napovedali že lansko leto..."), vlada pa bi morda navdušeno iskala šaljivega ljubitelja poljske kulinarike, ki da je slučajno pripravljal pijane krape kar v naravnem okolju, namesto da bi se lotila zdravljenja. "Po vnaprej pripravljenih scenarijih za tak primer!", bi dodali tisti, ki imajo tudi za najtežja vprašanja vedno na zalogi kak (načelen) odgovor.

Ljudje, šalo na stran. Res ni časa ne za neproduktivne ekspresivne izpade, kakršne sem si privoščil do sem (Srbi bi si najbrž laže privoščili razumevajoč slog okarali s kančkom razumevanja, rekoč samo "Majmun vidi, majmun radi!": ne smem se slepiti in delati neobčutljivega na vplive okolja - podlegel sem vašemu slogu, gospoda iz KV), ne za pometanje smeti pod preprogo: težav se je nabralo toliko, da lahko tisti, ki jih pojasnjuje izključno kot "slučajne" in "prehodne", izbira kvečjemu med pridevniki "slep", "neumen", "pokvarjen" in njihovimi mešanicami v primernih razmerjih.

Zlasti pa menim, da v slovenski ekonomiji ni ne časa ne prostora in predvsem ne dovolj intelektualnega kapitala, da bi se lahko po zgledih iz 19. stoletja igrali staroslovence in mladoslovence. Ker sem ta par izrazov že uporabil v komentarju na nekem spletnem forumu (šlo je za debato o vzrokih za našo inflacijo), bo prav, če dodam, da se opredelitev ne nanaša (nujno) na tam udeležene konkretne ljudi. Meja med skupinama je samo delno vezana na dejansko starost pripadnikov, malo teče po teoretičnih ozadjih, nekoliko bolj po utežeh, ki jih pri njih samih dobita "verbalizem" in "modeliranje", nikoli pa ni dosledno načelna in posledično tudi ne statična. Slednje je navsezadnje dobro, če predpostavimo, da je koristno imeti tudi nekaj posrednikov med obema robovoma. Z ignoriranjem in posmehovanjem z brega na breg je namreč težko pridelati konstruktivne mešanice različnih pameti.