Ni drugega Nata razen Nata!

Težko je pisati trezno, ko je politično prizorišče vse bolj pijano, težko je pisati resno, če opisujemo grotesko. A bati se je, da se za farso tokrat skriva tragedija.

Brž ko je pobuda Društva za teorijo in kulturo hendikepa - YHD, ki naj bi zaustavila sprejem zakona o invalidskih organizacijah, prišla v državne mline, se je pokazalo, kako zelo je upravičena. Pokazalo se je, da so državljanke in državljani pred državo sicer enaki - da pa do države nimajo enakega dostopa. Mogočna aparatura Sveta invalidskih organizacij Slovenije, ki naj bi ji novi zakon poleg dejanskega zagotovil tudi zakoniti monopol, doslej ni bila sposobna odstraniti ovir, ki državljanke in državljane s težavami pri gibanju ločujejo od njihove države in torej od enakosti pred zakonom. A to je le daljni učinek bolj temeljne segregacije, ki bi jo predloženi zakon dokončno zabetoniral. Bistvo te ureditve je v dveh potezah: da izhaja iz invalidskega statusa posameznic in posameznikov, ne iz njihovega državljanskega statusa; in da status izpeljuje iz medicinske diagnoze. Najprej na podlagi strokovnega medicinskega mnenja izloči posameznice in posameznike iz družbe in jih vzpostavi v posebno skupino “invalidov” - potem pa jim, spet na podlagi strokovne presoje, določi, kako naj se “organizirajo” (osebe z isto diagnozo skupaj, vsi pa pod krovno organizacijo). Najprej segregacija, potem pa še omejitev pravice do združevanja. Na podlagi medicinske diagnoze, to je, strokovnega mnenja, ki ne more biti predmet demokratičnega postopka, naj bi predpisovali način (če že ne tudi obseg) uveljavljanja človekovih pravic in državljanskih svobod. Proti temu bi morala protestirati medicinska društva, saj ureditev te vrste zlorablja strokovno kompetenco v politične namene. Brž ko na kaj takega pristanemo, sprožimo logiko, ki jo poznamo: prisilna hospitalizacija, prisilno zdravljenje ... omejitev opravilne sposobnosti, odvzem opravilne sposobnosti ... žal se konča pri doktorju Mengeleju. Ko prestopimo ta Rubikon, ni več nobene logične, “kulturne”, ideološke ovire, da ta prijem ne bi vse bolj segregiral, segregirane pa vse bolj zatiral.

V Evropi je ta čas znamenje politične korektnosti, da se zgražajo nad vzponom skrajne desnice. A “skrajna desnica” ni vzniknila iz niča. Narobe: fašizem za 21. stoletje niti nič novega izumil ni. Samo povezal je prvine, ki jih njegovi neoliberalni kolegi skrbno držijo narazen in tako prikrivajo njihov skupni - fašistični - horizont.

Velika tema, s katero zmaguje desnica, je “varnost”. Ker se odlično ujema z Bushevo vojno proti “terorizmu”, ji je že vnaprej zagotovljen uspeh v vladajočih občilih. Deloma je ogroženost sicer propagandna izmišljotina: v Franciji so, denimo, ugotovili, da je glavni delikt, zaradi katerega narašča rubrika “nasilje proti osebam”, kraja prenosnih telefonov. A v glavnem je ogroženost resnična - in ta zaresna ogroženost je učinek neoliberalne politike: negotovost zaposlitve, zmanjševanje varnosti zaradi privatizacij in povečevanja izkoriščanja, negotova starost, zapostavljena, marginalizirana, sterorizirana, kriminalizirana mladost, izključene, segregirane, getoizirane skupine... Neoliberalna desnica ogroža vse več ljudi, ti pa se zatekajo k skrajni desnici... ker pač leve ponudbe v strankarskem supermarketu ni. Dokler je ne bo, bo evropska politika ujeta v spiralo začaranega kroga med neoliberalizmom in neofašizmom.

Spirala gre takole: ogroženost zahteva varstvo, varstvo zahteva izredne ukrepe, izredni ukrepi peljejo v izredno stanje. Začarani krog pa je v tem, da ljudje zahtevajo varstvo od tistih, ki jih ogrožajo. Ker jih kapital izkorišča, zahtevajo več represije, z več represije bo še več izkoriščanja itn. Za številne teoretike je fašizem kapitalistična država izrednega stanja. Ena značilnih potez tega režima je, da na začetku poskuša zbuditi množično potrebo po državnem terorju.

A neoliberalna politika ni samo kapitalski avanturizem, ki bi lahko pripeljal do skrajnih “rešitev”. Vse bolj je videti, da je neoliberalna država že sama tista “skrajna rešitev” - le da svoj ekstremizem veliko uspešneje maskira kakor klasični fašizem. Tisto, kar je klasični fašizem poenotil v enotno doktrino in enotno prakso, neoliberalna država drži narazen, njene prakse so delne, lokalne - doktrina je pa tako in tako le koktajl iz stereotipov. Malo je represivna nad tujci, malo nad domačo mladino, sem in tja kriminalizira drugače misleče, malce zganja teror nad šolarji, malce rasistično pokvanta, malce se militarizira, malce diskreditira sindikate, malo segregira, malo korumpira ... Vsakdanji fašizem države počasi, a vztrajno prenica - očitno sega že vse do vrhov neodvisnega znanstvenega duha: “univerza bo pomožna šola za reveže in mentalno ne popolnoma razvite” (Delo, 18. 5. 2002). Ni toliko pomembno, da predsednik SAZU ni bral ne Marxa ne Foucaulta - nevarneje je, da z dvojnim šovinizmom v enem stavku širi družbeno pozabo in uničuje dosežke naše lastne preteklosti. Potem seveda ni presenteljivo, če vsakdanji žurnalizem piše takole:

“Mnoge priseljenske etnične skupine so do popolnosti izdelale sistem, kako učinkovito molsti ... državo blaginje. Toda sociala je edino področje, kjer so se mnogi tujci pripravljeni vključiti v družbo. Pri vsem drugem ohranjajo svoj način življenja, običaje in navade, med drugim visoko stopnjo kriminala...” (Delo, 22. 5. 2002.)

Mali vsakdanji fašizem? Toda pozor - tudi država blaginje je pod udarom: priložnost za tujce, da nas molzejo, da se nočejo asimilirati in da ohranjajo svoje navade z visoko stopnjo kriminala vred. Lop po tujcih, lop po državi blaginje, lop po načinih življenja - saj veste, kriminal, droga in seks... Navedek se sicer nanaša na Nizozemsko - a ko vam vsak dan kapne v možgane kakšna takšna o tej ali oni deželi civiliziranega Zahoda - se boste bržkone kmalu začeli čutiti Zahodnjake. Ne bo vas presenetila združena reklamna točka treh predsednikov za vključitev v Nato, ne bo vas presenetilo, da združena nomenklatura že koraka nad malopridni svet ... zato tudi ne boste smeli biti presenečeni, ko se boste lepega jutra zbudili v kasarni...

Najprej so nas prepričevali, da nas bo Nato civiliziral, zdaj nam dopovedujejo, da nas bo popeljal v širni v svet. Ideji nista novi: da tisti, ki drži prst na sprožilcu, prinaša civilizacijo - in da se v svetovno zgodovino stopa skoz topovske cevi, je mislil že Adolf Hitler.