Ekvilibristika in druge politike

Ko je pred nedavnim v Večeru izšla osmrtnica še živemu in zdravemu direktorju že skorajda odpisane mariborske Založbe Obzorja, se je kljub zgražanju vladajoče gospode, ki veliko lažje kakor na račun svojih prenaša šale na račun tujih življenj, v tišini, nastali iz mnogih resničnih zgodb o tem, s kako lahkoto je kateri od teh, ki imajo moč, koga spravil ob službo, zgoščal občutek, da je nekdo hotel nekaj reči, pa ni imel komu. Pa ni imel kje. Razen na tisti časopisni strani, ki jo iz dneva v dan izpisujejo žalujoči ostali.

Celo v primeru, ko se nam ta govor zdi deplasiran, ne gre pozabiti, da je nastal pod tistim družbenim nebom, kjer univerzitetni profesorji že lep čas protestirajo proti kratenju akademske svobode na Univerzi, medtem ko Drnovškov bankir, ki je istočasno tudi lastnik in nadzornik edinega časopisa v mestu, vehementno izumlja teorije, kaj je "stvar novinarstva" in kaj ne. Kdor si še zmeraj domišlja, da so ti avtoritarci skupaj s svojimi despotskimi refleksi izključno "stvar" Maribora, ta se pač ni sposoben soočiti z učinki Drnovškove desetletne vladavine: če bi bila liberalna, bi si vsaj na deklarativni ravni privoščila razkošje nenadutosti in brezkompromisno zagovarjala svobodo govora in tiska; če bi bila demokratska, potem "realno" ne bi imelo potrebe, da spregovori skozi osmrtnico. Kaj potem je?

Premier Drnovšek, ki se v svojem nedeljskem intervjuju na nacionalki ni predstavil kot liberalni ali kakršenkoli drugi demokrat, ampak ekvilibrist, je prepričan, da zgodba o uspehu. A kaj je uspeh? Nedvomno do konca izpiljena tehnologija oblasti, skozi katero je na svojo stran pridobil ne le vse svoje politične sovražnike, ampak tudi vse družbene skupine, ki so ravnodušno prenesle vse čudaške procese privatizacije in denacionalizacije, skozi katere se je peščica posameznikov okoristila z bogastvom, ki so ga ustvarili mnogi. Samo zaradi te brochovsko intonirane ravnodušnosti si lahko premier v svojo zgodbo, ki jo sicer uokvirja stabilna država in uravnotežen razvoj, namala "pet ali šest procentno inflacijo" in "šest procentno nezaposlenost", čeprav je celo po uradnih podatkih njegovega Statističnega urada marca na ravni države "registrirana nezaposlenost" znašala 11,7 odstotkov, onkraj Trojan, po Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju, pa se njene številke gibljejo od 17 do 25 odstotkov. Tudi gole statistike, ki so mnoge implikacije te resničnosti, proizvedene skozi radikalno spreminjane lastninskih in družbenih odnosov, povzele v podatku, da je življenjska doba na vzhodu države opazno krajša kot na zahodu, Drnovšek še naprej uspešno ignorira. Njegovo idejo o vzpostavljenih političnih, ekonomskih in socialnih ravnotežjih bi pokvarile. Ampak to, da so ta ravnotežja zgolj virtualna, je pokazal že projekt dveh regij, vzhodne in zahodne, ki so se mu smejali celo evrobirokrati. Ko je projekt ločevanja revnih od bogatih propadel, niso iz političnih retorik izpuhtele samo regije, ampak tudi potreba po premisleku o uravnoteženem razvoju Slovenije. Vmes smo sicer prestregli nekaj tozadevnih razglabljanj o Prekmurcih in Štajercih, ki da umirajo hitreje, ker se nezdravo prehranjujejo, premalo hodijo na golf in preveč pijejo, resne razprave o izenačevanju življenjskih možnosti in negovanju človeških potencialov v tem ekonomsko, socialno in psihološko skrahiranem delu države pa ni bilo in je očitno tudi ne bo. Ne morda zato, ker si je avtorji zgodbe o uspehu ne bi mogli privoščiti, marveč zato, ker jih aktualne razmere v Sloveniji komajda zanimajo.

Ampak kakšna je država, ki ji ni mar za tolikera izgubljena življenja? Ne slepimo se: da gre za sistemsko strukturiran defekt, so pokazale raziskave v vseh tranzicijskih državah, kjer se je zaradi negotovosti in nezaupanja v prihodnost, ki ju je proizvedlo množično postavljanje ljudi na cesto, povečala tudi umrljivost. Ni je bolezni, nas je še pred nedavnim učil sociolog Matjaž Hanžek, ki bi jih pobrala toliko. Domišljali smo si, da je ta bolezen zadnje možno opozorilo, da se je os ravnovesja zlomila tudi tu, kjer je po naciji oblasti še vedno vse lepo in prav, če bo le predsednik ostal živ in zdrav. To, da vrhovni ekvilibrist tega zloma noče vzeti na znanje, dejstva samega na sebi v ničemer ne spremeni; doda mu le težo spoznanja, da vlade množične vaje v nečloveških perspektivah ne vznemirjajo. Ko so lani razbili glavo koroškemu novinarju Miru Petku, ki je počasi, članek za člankom, sestavljal kronologijo tranzicijskega preživetja v provinci, smo sprva iluzorno pričakovali, da bo oblast vsem bogatašem navkljub, ki po Golobičevih besedah lahko delajo, kar hočejo, ker se že postavljajo nad zakon, vendarle začela raziskovati, kdo to tam poje, ampak potem so njeni eksperti pohiteli raje z razlagami, da je verjetnost, da primer Petek sploh kdaj bo raziskan veliko manjša od verjetnosti, da ne bo.

Če sploh kaj, potem je v sicer odmevnem nedeljskem TV pogovoru z dr. Janezom Drnovškom bilo vredno pozornosti, kako sploh ni rekel nič o tej - recimo - temni strani meseca, kako očitno ni voljan vključiti bolečine mnogih v svojo zgodbo o uspehu in to samo zaradi despotske bojazni, da bi oslabil svojo, Drnovškovo vlogo, da bi zmanjšal domet te vloge.