Individualci in druge pogodbe

Ko so podjetnemu sekretarju Rdečega križa Mirku Jeleniču morali za kazen, ker so ga odstavili s funkcije proti njegovi volji, po črki zakona plačati še čedno odpravnino, je sicer nastal kraval, skozi katerega so ljudje postavljali pod vprašaj marsikaj, zlasti pa organizacijo kot tako. Ampak zdi se, da je nelagodje, ki so ga izpisovale vedno nove pritlehnosti, skoz in skoz naphane s šentflorjanskimi snobizmi in nepotizmi, zadelo predvsem prostovoljce; tiste dobre duše torej, ki so svoje delo opravljale v najboljši veri in ki še danes poskušajo v javnosti ločiti to vero od vsega tistega, kar so v njenem imenu počeli Jelenič in njegovi.

Kakšnih drugih naporov in naporov pomembnih drugih, da bi ta razlika postala očitna, sicer ni. Kot da bi nekdo potrebo po medčloveški solidarnosti in medsebojni pomoči, ki jo je vsaj na simbolni ravni označeval tudi Rdeči križ, hotel pohoditi do konca. Še tisti, ki bi po definiciji morali vedeti, kdaj in zakaj so celo Rdeči križ začeli krotovičiti virusi tranzicije, zdaj uspešno prelagajo svojo odgovornost na policijo in sodnijo. Celo v primeru, ko bi o eni ali drugi ustanovi imeli boljše mnenje, kot je zapisano v varuhovem poročilu o stanju človekovih pravic v Sloveniji, bi morala vladajoča ideja, po kateri je mogoče ves človeški etos skrčiti na procedure represivnega aparata, biti zadosten razlog za skrb: če namreč moramo po vsak odgovor na vprašanje, kaj se sme in kaj ne, na policijo in sodišče, potem ne živimo v demokratični, ampak v zbirokratizirani policijski državi. Morda bo ta razlika postala jasna šele na koncu, ko se bo skozi zapletene procedure, ki jih nihče od neposvečenih več prav ne razume, izkazalo, da nič, kar je Jeleničeva ekipa počela, ni bilo v nasprotju s predpisi in zakoni te države. Mar ni novo vodstvo Rdečega križa takšno sodbo že zapopadlo, ko je vsem pomislekom navkljub pristalo na vse, kar zdaj že bivšemu sekretarju po individualni pogodbi gre?

Če sploh kaj, potem smo se ob tem mučnem odločanju, pri katerem so eni zardevali, drugi pa nemočno tolkli po mizi, učili, da je individualna pogodba vrhovni zakon; tisti mehanizem, s katerim država vzpostavlja nekakšno individualno pravo, ki izbrancem omogoča uveljavljanje vseh družbenih koristi, ne da bi jim bilo treba prenašati tudi senčne plati družbe. V tej državi lahko tisti, ki imajo denar in moč, izigravajo vse, ustavo, zakone, predpise, nikomur pa ne pade niti na kraj pameti, da bi problematiziral kako individualno pogodbo. Z individualci pač ni šale. Kar je pri tej neomajni pravni drži posebej bodlo v oči, je dejstvo, da ni bilo nikogar, ki bi se mu zdelo vredno artikulirati vsaj v rdečekriževskem primeru navržena vprašanja, povezana z državno gospodo, ki s posebnimi zakoni izvzema sebe in svoje usode iz mreže, v katero poskuša s čedalje večjim veseljem do kratenja najrazličnejših pravic ujeti vse druge. Od kod, denimo razvada, da ljudje, ki upravljajo državne ustanove, sklepajo individualne pogodbe, v katerih jim država zagotavlja ne samo vse prednosti varne državne službe, ampak tudi plačilo za vsa tveganja, ki so jim podvrženi menedžerji na trgu? Seveda te razvade nismo zaznali samo pri Jeleniču, morda je zaradi narave njegovega dela tam najbolj bolela, ampak nič manj pomislekov ni pustila za seboj tudi ta, ki je tik pred razkritjem Arharjevega čuta za poštenost priplavala na površje javnosti ob menjavi vodstva na Novi KBM v Mariboru, ko si je predsednik uprave dr. Jože Glogovšek kljub izteku mandata s svojim odhodom prislužil še dodatnih 24 plač; približno toliko, kot bi po neuradnih izračunih za svoje smrtno nevarno delo zaslužil novinar Miro Petek v desetih letih. Ker je tako zapisano v individualni pogodbi, je bil odgovor na vprašanje, kako si država, ki je napovedala zategovanje pasu, sploh lahko privošči tako razkošno popotnico za uslužbenca, ki je s svojimi despotskimi refleksi vznemiril javnost do te mere, da je vodstvo društva novinarjev v njem prepoznalo nevarnost za demokracijo. Za tiste, ki menijo, da je upravljanje državne banke tako odgovorno delo, da je vsaka diskusija o plačilu nedostojna, morda ne bo odveč podatek, da je dr. Glogovšku ob vseh bančnih naporih še preostalo dovolj časa, da je predaval na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kjer je ostal v tretjinskem delovnem razmerju, predstojnikoval Znanstvenemu inštitutu za regionalni razvoj pri Univerzi v Mariboru, predsedoval Večerovemu nadzornemu svetu, da o njegovih aktualnih prispevkih k razvoju teorije in prakse slovenskega novinarstva sploh ne govorimo. Pod njegovim uspešnim vodenjem - na začetku julija ga je država za uspešno bančno delo tudi finančno posebej nagradila - je banka doživela dve odmevni promociji: prvič, ko jo je država zaman poskušala prodati tujcem, in drugič, ko je o nekaterih njenih poslovnih čudaštvih spregovorila Zamernikova komisija, ki raziskuje ozadje napada na Mira Petka. V normalnih razmerah bi slednje zadoščalo za šefov odstop. Ampak naše normale so bolj komplicirane.