Namesto cincarjev - Bučarja za predsednika!

Ob zgodnjem prerivanju resnih in neresnih "predkandidatov" sem se že večkrat vprašal, kako da nihče ne predlaga za predsednika dr. Franceta Bučarja - v marsikakšnem smislu starosto slovenske osamosvojitvene politike. Kot je dr. Janez Stanovnik sijajno simboliziral zadnjo, vsaj po odprtosti v prihodnost morda najbolj svetlo fazo prejšnjega režima, tako bi dr. France Bučar zaslužil, da se s to simbolično funkcijo zaokroži njegova politična pot - mi pa bi zaslužili, da namesto takih ali drugačnih neodločnežev ali pa outsiderjev za novega predsednika dobimo res markantno osebnost, človeka, ki bi na tej simbolični funkciji poosebljal lastnosti, ki jih, domnevam, ceni velika večina državljanov: odkritost, odločnost, premočrtnost, jasno besedo - tudi če se z njegovimi stališči seveda nikoli ne morejo vsi strinjati.

Sam se tudi s kakšnimi njegovimi pomembnimi stališči (recimo, da naša ustava po desetih letih ne potrebuje nobene spremembe) globoko ne strinjam, toda za funkcijo predsednika republike to ni pomembno. Tam se ne dela politika - predsednika republike imajo parlamentarne republike, če zanemarimo množico protokolarnih obveznosti, v bistvu samo za to, da je kot ugleden in izkušen človek na razpolago republiki takrat, kadar se politične sile znotraj nje zapletejo v kakšne težko razrešljive medsebojne spore ali pat-pozicije, iz katerih jim potem lahko pomaga intervencija nepristranske osebnosti - če to predsednik republike res je. Sistemska intervencija seveda, predvidena prav zato v ustavi kot edina (ali redka) formalna politična pristojnost formalnega "šefa države": imenovati mandatarja za sestavo vlade (pomembno samo, kadar izid parlamentarnih volitev ni povsem nedvoumen), razpustiti parlament, kadar ta zaradi notranje razcepljenosti ni več sposoben delovati, pri nas tudi predlagati ustavne sodnike ipd.

Za navedene redke politične intervencije lahko v kakšnem predsedniškem mandatu tudi sploh ni potrebe - v takem primeru bi državljani morali predsednika republike najbolj ceniti, če ne bi delal oziroma naredil nič, razen dobrega vtisa ob raznih protokolarnih priložnostih, spretnega asistiranja pri zastopanju političnih in gospodarskih interesov države v tujini ter kakšnega modrega svečanega govora o kakšni pomembni nacionalni ali občečloveški temi, ampak po možnosti ne prepogosto in predvsem ne tako, da bi se s tem vključil v permanentni politični boj med vlado in opozicijo. Skratka, funkcija za čim starejšega, izkušenega, a še umsko in telesno čilega gospoda (ali gospo), ki ga ima država nekako "v rezervi" za primer, da bi njegovo izkušenost in razsodnost v nekem trenutku potrebovala - ga pa zato kot "prvega med svojimi funkcionarji" simbolično najvišje plačuje (ne tako, kot Kučana doslej). To zadnje (višina plače) po mojem mnenju dr. Franceta Bučarja sicer bolj malo zanima - glede vsega drugega si pa težko zamišljam politika, ki bi temu položaju bolj ustrezal kot on. Pod pogojem seveda, da ne bi zapadel v "Kučanovo skušnjavo", da bi hotel vsak mesec v medijih komentirati tekoče politično dogajanje. Bučar sam k temu ni nagnjen - potrebno pa bo dopovedati zlasti novinarjem, ki jih je Kučan s tem "razvadil", naj se končno zavedo, da živimo v parlamentarni republiki, kjer je za predsednika republike razen v skrajno izjemnih primerih usodne nacionalne politične krize komentiranje političnega dogajanja preprosto v neskladju z ustavno zamišljeno vsebino in podobo te funkcije.

Da je bil Kučan vsaj do neke mere naravnost porinjen v to napačno razumljeno vlogo in podobo predsednika republike, pa ni le njegova krivda ter krivda novinarjev, ki so ga v to silili. Gorje meni, če bi zgoraj napisano prišlo pred oči bistveno večjemu številu državljanov kot je število rednih bralcev Mladine: raztrgali bi mene, ne Kučana. Povprečni državljan, kolikor sem ga v teh letih spoznal (tudi prek medijev), Kučanu ne zameri, tako kot jaz, da se je preveč politično opredeljeval, ampak ravno nasprotno - da se je še mnogo premalo. Povprečni državljan pač težko razume, da tisti, ki je na vrhu državne piramide, nima pri odločanju o težavah, ki državljane pestijo, nikakršne besede.

No, kot že rečeno - Bučar bi bil po mojem mnenju tudi glede tega primerna oseba, da to sedanje rahlo "deformirano" stanje normalizira. Bi mu - ne prav v tem pogledu, ampak nasploh - pri kandidaturi in možnostih za izvolitev kaj škodilo to, da ga ne marajo ne močno rdeči ne močno črni? Nasprotno, mislim, da prav to njegovi nestrankarski kandidaturi za to poudarjeno nadstrankarsko funkcijo lahko samo koristi. No, če bi ob tem "njegova" stranka (sredinski, bivši Peršakovi demokrati) zavriskala, me ne bi preveč motilo - ampak naj, prosim, zavriska bolj po tihem, predvsem pa naj predvolilne kampanje, če nam bo Bučarja uspelo prepričati v kandidaturo, ne obremenjuje z nikakršnimi strankarskimi temami in interesi, še podpora bi bila po mojem z njihove strani boljša neformalna, individualna, kot formalna, strankarska.

Kako Bučarja prepričati v kandidaturo? Prva ideja - morda se bo kdo nato spomnil boljše: formirati odbor za Bučarjevo kandidaturo in ko bo, oktobra ali kdaj, čas za to, najprej zbrati 5.000 podpisov, potem pa dobiti še njegov podpis - torej obratno kot tisti, ki so najprej najavili kandidaturo, potem pa bodo šele poskusili zbrati 5.000 podpisov zanjo. Drugi najbrž morajo ravnati točno tako in začeti s kampanjo in z lastno promocijo že zdavnaj pred uradnim začetkom. Bučarju tega ni treba: dovolj je poznan in priljubljen, med ljudmi namreč, ne med politiki, da bo v nekaj tednih uradne kampanje s spodnjega konca javnomnenjskih raziskav, kjer bo gotovo startal, na koncu prišel na vrh. Če ima kdo idejo, kdo vse bi sodil v tak odbor in kdo naj bi ga vodil (morda Tone Peršak?), naj meni ali Peršaku to čimprej sporoči, da se organiziramo.

Nedavno sem v tej kolumni podprl Arharjevo kandidaturo. Tega mi ni žal - žal mi je, da se je Arhar ob "aferi Vzajemna" sam diskreditiral do te mere, da so ga nekateri (dobronamerno) že začeli pozivati k odstopu od nameravane kandidature. Zlasti volilcem z zmerne desnice in iz neopredeljene sredine bi Bučarjeva kandidatura lahko Arharjevo ne le nadomestila, ampak še prekosila. Če bo Drnovšek res naredil to, kar že ves čas nakazuje kot možno, da namreč za predsednika republike sploh ne bo kandidiral, bi pa Bučarjevo kandidaturo z le malo politične modrosti lahko podprla tudi LDS oziroma praktično vsa vladna koalicija - tako kot so naredili že Avstrijci, ko so tudi socialdemokrati, ne le ljudska stranka, podprli drugo Klestilovo kandidaturo. To bi volilno kampanjo v strankarskem smislu močno depolitiziralo - in večjo uslugo krepitvi nadstrankarske ustavne vloge predsednika republike si je težko zamisliti.

Kot P.S.: napisano 10. avgusta (pripomba iz previdnosti - objavljeno bo tole namreč šele 19. avgusta, vmes pa se lahko še marsikaj zgodi).