Nevarnosti politik izključevanja

"Smrtna nevarnost za vsako civilizacijo več ne prihaja od zunaj... Nevarnost je, da bo globalna univerzalno povezana civilizacija proizvedla barbare iz svojega osrčja tako da bo milijone ljudi prisilila v pogoje, ki so - kljub vsemu videzu - pogoji divjakov."
H. Arendt, Izvori totalitarizma

Izključevanje je izvirni greh demokracije. Vendar problem ni toliko socialno izključevanje kot tisto, ki zadene v srž samih človeških možnosti. Šele izključevanje iz političnega statusa ima namreč za posledico totalno socialno izključitev. Sistemom, ki izključujejo dele prebivalstva, se to prej ali slej maščuje. Ameriška demokracija, ki je v temeljni konsenz "pozabila" vključiti afriško-ameriško in indijansko prebivalstvo, je potem s tem odlašala v nedogled in tako zapravila potencial politično novega, ki ga je kot "nova ustanovitev" in "nova demokracija" skrivala v sebi. In ta izvirni greh je postal njena nočna mora.

Eden glavnih argumentov proti ženski volilni pravici konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja je bil, da ženske naj ne bi bile sposobne racionalno politično odločati o tem, kaj je dobro za njih. Eden glavnih argumentov proti ukrepom za povečanje politične prisotnosti žensk, še posebej proti kvotam je ne le, da bodo ženske ne le dobile "posebno pogačo", temveč tudi, da ni dovolj sposobnih žensk za politične pozicije. Da bo njihova prisotnost prinesla kaos, nered in podobno. In da, konec koncev, tudi one same tega pravzaprav nočejo.

Pravice, ki so na lokalni ravni po zaslugi privzetja evropskih iniciativ pripadle romski populaciji, so v Sloveniji naletele na odpor in rasizem. Glavni argumenti, češ da Romi ne bi smeli biti zastopani v lokalnih skupnostih, tudi tu govorijo o tem, da naj ne bi bili sposobni politično odločati: skratka, da so nedoletni in jih torej ni treba pripuščati k vzvodom politične oblasti. Vendar so te pravice edini način, kako v Evropi razpršenemu narodu brez države zagotoviti obstoj in s političnimi mehanizmi doseči njegovo vključitev ter tako poskusiti preprečiti, da bi se ponovilo to, kar je nacionalsocialistični režim storili z judovskim (pa tudi romskim) prebivalstvom. Odnos do teh ukrepov pa kaže, kako so demokracija Slovenija in njeni pravkar samosvojeni prebivalci pripravljeni ravnati v teh primerih. Ektremne reakcije so podobne kot so bile pri večini dosedanjih poskusov integracijskih politik, ki so popravljale prvotne izključitve. V ZDA je nastal ku-klux-klan, v Sloveniji pa ob priselitvah ali zahtevah za vključitev drugačnih zagrozijo z vaškimi stražami.

Vprašanje vključevanja in izključevanja iz sfere politične oblasti in posledično iz družbe in ekonomije same postaja ena od najbolj žgočih tem državljanstva na globalnem nivoju. Antisemitizem in odprtje možnosti holokavsta v devetnajstem in dvajsetem stoletju sta bila posledica politične izključenosti judovskega prebivalstva in evropskih politik državljanstva, ki so spodbudile množične migracije in izgone. Nacisti so, preden so Jude poslali v plinske celice, preverili in z zadovoljstvom ugotovili, da nobena država ni zahtevala teh ljudi. Ne, ko so jih naredili za nepriznano manjšino, niti ko so jim odvzeli državljanstvo, niti, ko so jih pregnali (gole in bose) čez mejo in ne, ko so jih zbrali od vsepovsod in jih poslali v taborišča smrti. To je bila njihova demonstracija preostanku sveta, kako likvidirati problem manjšin. Po drugi svetovni vojni smo bili soočeni z novim in novim kreiranjem istega problema, ko so se po podobi prejšnjih nacionalnih držav oblikovale nove, ki so v sebi spet nosile klice smrtne bolezni izključevanja: Izrael, ki bi naj bil rešitev problema in očiščenje za greh, ki ga je povzročila Evropa, je postal vir novih izključevanj in vir novega problema, prav tako denimo Indija, in, nenazadnje, tudi Jugoslavija.

Država Izrael je nastala kot rezultat žalostnega dejstva, da niti posamezne evropske države niti Evropa v celoti niso mogle zagotoviti državljanskih pravic judovski populaciji in so namesto tega (tudi po številnih terorističnih akcijah) skupaj s svojim evroatlatnskim zaveznikom, da bi se vsaj deloma odvezale strahotne soodgovornosti, ki jo nosijo za holokavst, pomagale ustanoviti državo, ki je zaradi novih krivic in genocida spet povzročila izključevanje in gorje celim generacijam in postala eden od virov permanentne globalne krize.

Romi so eden od tistih evropskih narodov, ki je (kljub trpljenju v drugi svetovni vojni in strahotam nacionalsocialističnega rasizma) brez svoje etnične (nacionalne) države. Tovrstne države tudi ne zahtevajo, temveč so se pripravljeni integrirati v obstoječi sistem evropskih držav. A to se lahko zgodi le, če bo vlogo njihove nacionalne države, ki jih ščiti in jim omogoča enakost, prevzela vsaka od suverenih evropskih držav. Tudi Slovenija.

Jelinčičev nedavni rasistični izpad in "poučevanje javnosti" kdo Romi pravazaprav so in kaj je za njih dobro, ki poskuša (naknadno) mobilizirati tiso, kar so na primeru Grosupljega in drugih lokalnih skupnosti že mobilizirali Janša in nekateri drugi, kaže na nevarno dejstvo. Skupaj z lanskimi dogodki ob prebežniški krizi in nekaterimi drugimi "izpadi" kaže na to, da ne le med lokalnimi veljaki, temveč tudi med voditelji političnih strank ne obstaja nobena zavest o ključnih nevarnostih rasizma, izključevanja ter političnem pomenu evropske integracije. Janša, ki je sicer pro-evropski, v tej točki kaže drugi obraz stare Evrope, ki je pripravljena izločati populacije in mobilizirati najbolj temna čustva...

Usoda in nadaljnji obstoj tako evropske kot slovenske politike sta odvisna predvsem od sposobnosti političnih sistemov za politične inovacije v smislu sprejemanja novih generacij, novih (izključenih) akterjev in novih tem. Vprašanje "nove politične agende" je po mojem mnenju srž današnje problematike transformacije političnega, ki lahko ali pa ne vodi v politiko demokratične prihodnosti. Demokratični sistem, ki hoče živeti in se izogibati nevarnosti totalitarizmov, ekstremizmov, etničnih in drugih čiščenj mora prav gotovo vzpostaviti sistem inkluzivnosti v najširšem smislu (nove teme in izzivi, novi političnih prostori, mreže in akterji) ali pa se bo delegitimiral in s tem bo na nevaren način odprt prostor nepredvidljivemu. In pri tem vprašanju niti ne gre toliko zato, kaj bi si želeli, da bi bil, temveč zato, kaj bo moral biti, da bi sploh bil.