Politična sfera in politična dejavnost

Bržkone izraža tako banalno resnico, da ob njej ni vredno zgubljati dodatnih besed. A jo je vseeno treba pojasniti. Ne bomo namreč kolaborirali z vsakdanjim fašizmom, ki se poji prav iz tihih podmen in zamolčanih sklepov. Nekaj naključnih zgledov. Drnovšek: "To je izbira med Evropo in Balkanom!" (Tiha podmena: Evropa je plus, Balkan minus.) Dnevnik Delo: "Za ilegalci so prišli še Romi" (podmena: ilegalni migranti so minus, Romi takisto; po svoje je katastrofa, da je protestirala ena sama bralka.) Vladajoči politiki: "Nato nudi varnost!" (Podmena: varnost si zagotoviš s tem, da netiš vojno.) Vodilni politiki: "Ameriški predlog bomo skrbno proučili." (Podmena: predlog, ki spodkopuje vladavino prava, nravstvena načela in civilizacijske dosežke, je vreden tehtnega premisleka.) Predsednik SAZU: "Naša univerza bo postala ... pomožna šola za reveže in mentalno ne popolnoma razvite." (Podmena: revni ljudje in, domnevno, ljudje z duševnimi motnjami že s svojo navzočnostjo onečaščajo akademske prostore; tistim, ki so predsednikovo mnenje javno podprli, se ni zdelo potrebno kaj reči o njegovem stilu metaforiziranja; sicer pa se sploh nikomur ni zdelo vredno, da bi se zadržal ob predsednikovi retoriki.)

Kaj bi torej lahko imeli za merilo "političnosti"? Na kratko: poseg, ki prinaša nekaj novega v medčloveške odnose. A po tem merilu je bilo vsaj na prvi pogled v zadnjem desetletju kar dosti posegov, ki so vnesli novosti v odnose med ljudmi. V tem času so uničili družbo, ki je temeljila na solidarnosti, in uveljavili družbo, ki temelji na sebičnosti. Kar korenita inovacija. Uničili so ustanove, ki so uveljavljale splošni konsenz o socialni pravičnosti - in poskušali diskreditirati sam pojem socialne pravičnosti. Tudi nekaj temeljito novega. Razlastili so ljudi, ki ustvarjajo nacionalno bogastvo, predali bogastvo zasebnikom, s posebno ihto transnacionalkam: srhljiva inovacija.

Vse to je res prineslo hude novosti v tukajšnje medčloveške odnose. Treba je bilo močnih drog, da so novosti vsilili. In res je "političnost" tukajšnje politične kaste prav v varjenju opijatov, katerih vzorce smo pravkar navedli - rasizma, etničnega sovraštva, militarizma, ideološkega poniževanja (revnih, "mentalno zaostalih", raznih "malopridnežev" in "nesposobnežev"...). Za vse drugo samodejno poskrbi svetovni kapitalistični sistem. Lokalna politična kasta mora zagotoviti zgolj ideološko lakiranje. Pa še pri tem se ji ni treba kaj dosti naprezati: tudi tu, kakor sicer, je zadosti, da plava s tokom. Kakor se v družbenem sistemu uveljavljajo samodejni mehanizmi reprodukcije svetovnega kapitalizma - tako se skoz ideološko početje politične kaste samodejno uveljavljajo mehanizmi buržoazne ideologije.

Obrazci tukajšnjega etabliranega političnega govora so pristni obrazci buržoazne ideologije. Njihovo splošno obzorje določa nihanje med racionalističnim univerzalizmom in vitalističnim partikularizmom, tako rekoč med osemnajstim in devetnajstim stoletjem. Univerzalistični žargon so človekove pravice in pravna ideologija - partikularizem pa "samoniklo bogastvo dejanskega življenja", ki se te čase preoblači v ideologije "identitet", multikulturalizma, tisočerih življenjskih stilov, samokonstrukcij ipd. Kvadraturo kroga pokriva "politika priznanja", ta najmehkejši nateg liberalizma: veličastni poskus sprave med univerzalnim in partikularnim, v univerzalističnem pravnem žargonu izražene zahteve malih represivnih in depresivnih identitetnih občestev. Hipohondrija človekovih pravic, ko vsakdo opreza le, kje ga je drugi prizadel, oskrunil, mu "kršil pravico", ta pravni odnos, ki je še edino vezivo med sebičnimi individui v buržoazni družbi (Marx dixit), to, kar v njej ločuje individue drugega od drugega - postane družbena vez na ravni malih identitetnih občestev liberalnega gospostva.

Lahko pa si preprosteje zgolj ogledamo "materialno eksistenco" te ideologije v strankarskem establišmentu. Na eni strani skrajna desnica: vitalizem, kulturnjaštvo, vrednote, predniško izročilo, čustvo in srce, samobitne posebnosti; na drugi strani desnica: pragmatični racionalizem, pravni žargon, univerzalizem. Obojim pa skupna vera v trg in strankarski "pluralizem", se pravi, v institucionalno ogrodje njihove eksistence. Verjamejo, da obstajajo: preostaja jim le še, da ljudstvo nategnejo, da jim verjame. Med skrajno desnico in desnico se sedanji "politični" establišment izčrpa: institucionalna politična sfera obsega le tisto, kar kapitalistični sistem samodejno izloča, kar mu zagotavlja primerno postano okolje, da se ohranja in obnavlja. Politični establišment rabi temu, da onemogoča politiko.

Vprašati se moramo, ali je to zgolj lokalna folklora ali je splošnejša značilnost. Zadosti je pogledati dežele, ki sebe postavljajo za zgled demokracije, pa vidimo, da je ta paradoks, da politična "sfera" že zgolj z obstojem blokira politiko, splošna značilnost. Vzpostavitev posebne politične sfere, v kateri so državljanke in državljani "predstavljeni" v svoji abstraktni individualnosti, ne glede na te ali one, zlasti premoženjske razlike, reklamirajo za veliki univerzalni dosežek evropsko-ameriške svetovne hegemonije. Jasno pa je, da mora taka institucionalna ureditev sproducirati posebno kasto, katere posebna naloga je, da zastopa "splošni interes". Od tod pa do tega, da politična kasta svoj posebni interes predstavlja za splošni interes, je samo še korak taktičnega manevra. To je navsezadnje izrecno povedal zadnji veliki ideolog "družbene pogodbe" Jean Jacques Rousseau, po katerem bi morali državljani (z državljankami je imel bolj gospodinjske namene) nenehno čepeti na generalni skupščini - da bi onemogočili zle učinke "predstavništva" in "klikaštva". Enostrankarske ureditve in avtoritarni režimi so zato le skrajnost, h kateri samodejno teži buržoazna institucionalizacija politike. Tako imenovani "totalitarizem" ni nasprotje liberalne demokracije: je le njena nespodobna resnica.

V sedanji institucionalizaciji se politika nujno proizvaja zunaj strankarsko-parlamentarnega aparata. Strateški cilj je jasen: razbiti zavezništvo med politično kasto in kapitalom. Problem je seveda, kako cilj uresničiti: a prav zato so tako dragocene inovativne prakse, kakršne sta pri nas uveljavila UZI in AC Molotov.

povezava

povezava