Pohlep!

Eden vodilnih svetovnih ekonomistov Joseph E. Stiglitz v svoji zadnji knjigi o nelagodjih globalizacije posredno zastopa stališče, da je kapitalizem s svojo vero v svobodni trg in njegovo nevidno roko globoko ideološki in celo religiozni sistem. Tako religiozen, da je pripravljen ignorirati elementarna dejstva. Dokaz za to je nastanek in poraz "razvojni politik" IMF in namerno preziranje empiričnih dejstev: da zmanjševanje proračunske porabe, visoke obrestne mere, liberalizacija trgovine in finančnih trgov, privatizacija državnih sistemov (telekomunikacijskih, železnic, jeklarstva itd...) ne vodijo kar tako in zgolj v obljubljeno deželo "ekonomske razvitosti", ampak lahko imajo, nasprotno, katastrofalne ekonomske, socialne in politične posledice: različne oblike človeškega trpljenja, ki lahko seže tja do popolnega pomanjkanja in lakote oz. "programirane" smrti za stotine tisoč in celo za milijone ljudi.

Tisto, kar je šokantno pri tem Stiglitzovem priznanju ni toliko dejstvo, da gre za kritiko globalne politike, ki temelji na izrazitem neravnovesju. Ali za opozarjanje na "najnevarnejši problem našega časa, da se številna od t.i. gospodarstev v razvoju spoloh ne razvijajo" ( Benjamin M. Friedman). Šokantno je odkrito priznanje svetovno znanega ekonomista, nobelovca in insiderja globalnih ekonomskih politik, da je (tovrstni) kapitalizem (ali obstaja še kakšen drug?) ne samo ideološko, pač religiozno utemeljen sistem. In tak sistem deluje po načelih Goffmanovega "močnega diskurza", proti kateremu se je težko, ali celo nemogoče boriti.

Namreč, do zdaj je veljalo - tudi v postsocialističnih domačih logih je to prepričanje vseprisotno, predvsem med znanstveno tranzicijsko elito - da je bil ideološki sistem socializem oz. komunizem. In da smo po žametnih revolucijah z ideologijami dokončno opravili, vsaj v javni sferi. Ostale da so le - od države ločene - religije, ki pa lahko imajo na sistem večji ali manjši vpliv. Vsekakor ekonomija od njih naj ne bi bila odvisna. No, s Stiglitzom smo zdaj dobili tudi z ekonomske plati črno na belem, kar so drugi kritiki liberalizma in globalizacije trdili že prej: da je namreč kapitalizem (pred njimi je to ubesedil vsaj že Marx) globalno predvsem ideološki sistem, in da je "svobodni trg" pravzaprav religiozni steber tega sistema, tisti, ki predstavlja katekizem postsocialističnih družb in njenih katehetov.

Kaj se bo zgodilo s tem sistemom, ko se bo razkrila golota glavne premise, v katero večina vendarle še verjame, čeprav vedno manj? V Sloveniji se ta ne-vera (nova oblika "ateizma"!) kaže v vse bolj razširjenem dvomu in nezaupanju v dobrobiti privatizacije, liberalizacije trgovine in finančnih trgov, ter zmanjševanju proračunskih izdatkov za socialne transferje. Kaj se bo zgodilo, potem ko je bil zlomljen sistem solidarnosti, v katerem je bilo samoumevno, da obstajajo socialni transferji, solidarnost in (predvsem socialna) enakost? Po tem, ko so stare mreže porušene in ko obstaja le še logika privatne lastnine?

Religija svobodnega trga namreč goji izrazito sovraštvo do države, politike in pogosto tudi do izvoljene vlade. Je anti-državna in antipolitična par excellence. Ruši zaupanje v politiko (torej tudi v demokracijo) in v njene institucije. Vladna/državna podjetja so v tem kontekstu proglašena za apriori slaba. Vse je treba privatizirati. Zadnji primer, s katerim smo soočeni - železnice - kaže na vso dramo postsocialističnega "razvoja" nerazvitosti ("samo-kolonializem"?). Osredotočenost na ekstenzivno izgradnjo avtocest (spet pod ideološko floskulo "hitrih cest", ki pri današnjem stanju prometa po definiciji več ne morejo biti "hitre"!), ki naj omogočijo nenehni pretok ljudi, "dobrin" - blaga ter popolno zapostavljanje železnice kot javne prometne infrastrukture, kaže na kratkovidnost ne le "prometne" politike zadnjih desetih letih. Stava na avtomobilizacijo, drag javni prevoz, poceni bencin itd. so stimulirale divje kupovanje avtomobilov, posledice, ki jih v zahodni Evropi občutimo, kadar jo prepotujemo od juga proti severu, pa so katastrofalne. Ne le za okolje... Edini, ki zdaj protestirajo, so delavci železnic, kot da je to zgolj "njihov problem". Kaj pa državljani? Kaj pa politične stranke in tukajšnji pregovorno daljnovidni (beri slepi) razumiki in inteligenti!? Oni imajo vsak svoj avtomobilček in briga jih, kaj se dogaja z javnimi železnicami ("javno" je torej že zdaj postalo isto kot "tuje/k"!), da o tem, da je v državah, kjer so železnice v privatnih rokah, javni prevoz na psu, niti ne govorim.

Tovrsten razvoj nerazvitosti, nekakšna prostovoljna samo-kolonizacija za račun globalnih podjetij, je za državno blagajno kajpada najenostavnejša. Ker se kar sama financira in - nenazadnje - tudi najbolj prileže postsocialistični politični ekonomiji. Religija svobodnega trga in privatizacije pa neovirano razsaja še naprej. Zgolj religija je tudi to, da bosta svobodni trg in privatna (korporativna) lastnina proizvedla gospodarsko rast in (bojda posledično, kar je kajpada zgolj značilni reaganomizem) socialno blaginjo za vse. Na zlaganost tega je nemara najbolj jasno pokazal škandal z Enronom: v državi, kjer naj bi imeli razvito "korporativno odgovornost" in njen "monitoring", v samem centru poznega kapitalizma se je zlomilo tisto, kar ideologija/religija liberalizma izvaža/udejanja po vsem svetu. V intervjuju ob izidu popularne knjige "Corporate Irresponsibility" je njen avtor, pravnik Lawrence E. Mitchell na vprašanje, kako je bilo mogoče, da se je zgodil Enron, odgovoril zgolj z eno besedo: "Pohlep!". Za njim pa seveda ureditev, ki sistematično (in religiozno, ne pozabimo!) onemogoča nadzorovanje privatne lastnine, tako da korporacijski management postane podoben komunističnim birokratskim "novim razredom", kot jih je imenoval Đilas. Osamosvoji se in iz "izvajalcev" postane ustvarjalec privatno-lastninske politike, ki ne služi ne "gospodarstvu", ne "nacionalnemu interesu" (v to verjamejo še kvečjemu razumniki) in tudi "socialni blaginji" ne. Gre mu le za maksimizacijo dobička (seveda tudi to v dobro managerskih plač in deležev v delnicah), ne glede na socialne, ekonomske, politične in siceršnje posledice. Najbolj paradoksno pa pri vsem tem pa je, da, medtem ko ves svet prevzema "uspešne" ameriške neoliberalne modele, nekateri v ZDA razmišljajo o uvedbi socialnega in državnega nadzora v tovrstnih korporativnih sistemih.