Ustavna vloga predsednika republike

Zadnjič sem pisal, če se morda še spomnite, kako pri nas volimo predsednika republike: premalo resno. V podporo tej trditvi sem navedel dva argumenta: prvi je bil naval "(ne)znancev iz sosednje ulice" na mesto formalno prvega človeka v državi in še zlasti nerazumno medijsko podpihovanje takega početja s pretirano pozornostjo, namenjeno vsaki besedi teh neresnih nastopačev, drugi argument pa je bil kritika naše (razen pri nas le še v Avstriji obstoječe) anomalije, da se v parlamentarni republiki formalni šef države voli neposredno, kar predvolilno tekmo za to tipično nadstrankarsko funkcijo deformira v povsem strankarsko tekmovanje strankarskih kandidatov.

S prvo tezo nisem imel uspeha. No, o "krjavljih" sicer lahko vsak dan prebiramo v vseh časnikih in revijah, ampak da bi se kakšen novinar resno vprašal, kam vse to vodi - ne, to bi bilo pa že preveč. Politika je navsezadnje dokaj dolgočasna in duhamorna reč, takile "krjavlji" jo pa prav poživijo - in mediji ljubijo novosti in živahnosti, saj morajo skrbeti predvsem za svojo prodajo. Le novinar Večera Peter Jančič je v neki televizijski oddaji izrazil neke mojim podobne pomisleke proti pretirani medijski pozornosti do teh neresnih "predkandidatur", ki da jih je v svojem uredništvu izrazil že poprej, a brez uspeha. Na ugled države in njenega predsednika naj mislijo politiki in ustavopisci - mi moramo prodajati svoj časopis.

No, in s tem smo že pri moji drugi tezi, ki pa je "javnomnenjsko" (po ne-odzivu) v teh štirinajstih dneh pogorela še bolj kot prva. Ne le, da je nihče ni niti opazil - kar tri ugledna peresa (ali usta) so svojo besedo in misel odločno zastavila pravzaprav celo v nasprotno smer. Dr. Bernard Nežmah v reviji Ampak, dr. Darko Štrajn v sobotni prilogi Dnevnika, dr. Anton Bebler pa nekem srečanju s kandidati - vsi trije so po ustavni podobi in zamisli predsednika republike užgali tako odločno in brezkompromisno, da je od nje po tem navzkrižnem ognju iz treh različnih zased komaj še kaj ostalo. O (ne)smiselnosti neposrednih volitev predsednika republike se ni spraševal nihče od njih - vsi trije pa od predsednika republike pričakujejo točno nasprotno od tega, kar mu nalaga ustavni sistem. Pa ne, da bi kdorkoli od njih hotel rušiti ustavo ali delovati protiustavno, bognedaj. Le poznajo jo, ustavo, na žalost bolj slabo.

Nežmah, diskretni podpornik Brezigarjeve, in Štrajn, podpornik Drnovška, sta v svojem nezavednem napadu na ustavno vlogo predsednika republike sploh neverjetno usklajena. Nežmah se zavzema za predsednika (predsednico), ki bo znal(a) in si upal(a) vladi, kadar ta deluje v očitnem nasprotju z javnim interesom, izreči svoj gromki "nasprotujem". Dober predsednik je zanj tisti, ki "predstavlja konkretni javni NE politiki vlade". Za Štrajna pa Kučan ni skušal biti "nadstrankarski" zato, ker bi tak po ustavi tudi moral biti (pa je bil po mojem mnenju premalo), ampak je po njegovem mnenju Kučan tak pač moral biti ("v skladu s svojimi zgodovinskimi izhodišči") - sedaj pa da se ta "mit nadstrankarstva, ki je uspeval v razmeroma neizoblikovani demokratični politični kulturi, nepreklicno umika v zgodovino." Sedaj bomo končno dobili strankarskega predsednika - in tako je tudi edino prav! Edina (a za našo temo nepomembna) razlika med Nežmahom in Štrajnom v tej točki je, da si prvi želi "antivladnega" predsednika republike, drugi pa seveda takega iz LDS - da bo vlada še dolgo ostala v rokah LDS, pa najbrž oba tiho predpostavljata.

Ustavna podoba predsednika republike v parlamentarnem (ne predsedniškem) sistemu vladavine je očitno obema španska vas. V njem pa je predsedniku republike namreč tako rekoč prepovedano (ne s črko, ampak z duhom oziroma smislom take ustavne ureditve), da bi se spuščal v vladno-opozicijske spore in obračunavanja. Pa ne morda zato, da bi potem lahko bolj vzvišeno in nepristransko podeljeval odlikovanja enim in drugim ter počel druge protokolarne reči - razlog za tako ("nadstrankarsko") ustavno pozicijo "šefa države" v parlamentarnih republikah je globlji in tehtnejši. Ostati mora ves čas nevtralen, da bi lahko s te nevtralne pozicije uspešneje in kredibilno interveniral v politično življenje v skrajno redkih primerih, ko mu ustava tako intervencijo zapoveduje: predlaganje kandidata za predsednika vlade v političnih krizah (po rednih volitvah je to politično pomembna funkcija le, kadar izid volitev ni povsem jasen), razpustitev parlamenta, kadar ta zaradi notranje razcepljenosti dalj časa ni sposoben formirati vlade (tu je funkcija našega predsednika ustavno žal preveč okrnjena), predlaganje ustavnih sodnikov, guvernerja Narodne banke, ombudsmana itd. (tu je pa pri nas zelo okrepljena) - in komaj še kaj.

Mimogrede: prav zaradi takega dokaj nenavadnega "opisa delovnega mesta" se za to mesto v vseh resnih državah tega tipa išče starejše, izkušene politike: zakaj morajo biti politično zelo izkušeni, je menda jasno - zakaj je dobro, da so že precej stari (ravno nasprotno torej, kot pri nas razlagajo po TV in drugod), je pa pri nas očitno treba posebej razložiti: prav zato, da nimajo več preobilice energije in neizživetih političnih ambicij, kar jim olajšuje vzdrževanje od vmešavanja v dnevno politično dogajanje, v njegovo komentiranje itd. Tudi zato (seveda pa ne samo zato) velja npr. Sandro Pertini, ki je predsedoval kot 80-letnik, med večino Italijanov za odličnega, vzornega predsednika republike, in še nekaj takih "modrih starcev" so imeli na tem mestu - mnogo mlajši Cossiga pa si je s svojimi političnimi "bravurami" prislužil zaničljivi vzdevek "kramparja" (piconatore), ki se ga še do danes ni znebil, čeprav že dolgo ni več predsednik republike.

Če sta Nežmah in Štrajn "užgala" po ustavi, ne da bi jo (v tej pomembni točki) sploh poznala, je kandidat Bebler ustavne člene o predsedniku republike sicer natančneje prebral, vendar očitno ni razumel konteksta. Moti ga, "da so slovenskemu predsedniku med drugim odvzeli možnost ustavnega veta, s katerim bi pred podpisom ustavno dvomljivih zakonov smel zahtevati njihovo presojo s pomočjo ustavnega sodišča", zato da se mora "podpisati tudi pod neustavne zakone, torej tudi pod tiste, s katerimi osebno ne soglaša." Najprej je bil seveda narobe poučen, da je slovenskemu predsedniku možnost veta nekdo "odvzel", saj take pristojnosti v parlamentarnih republikah šef države nikjer nima in ni imel. Izvrševalca oblasti sta tam (poleg sodišč) namreč parlament in vlada, on pa ne. Če bi se z vetom lahko zoperstavljal parlamentarni večini, bi to seveda pomenilo, da je postal akter v politični borbi med vlado in opozicijo - taka hibridna pozicija šefa države pa s parlamentarnim sistemom ni združljiva. Vodi nujno v predsedniški (ameriški) ali polpredsedniški (francoski) sistem ali morda še v kakšno tretjo varianto. Nikomur seveda ni prepovedano, da bi se zavzemal tudi za kaj takega, samo potem mora to tudi jasno povedati - kot kandidat za predsednika v parlamentarni republiki še posebej.