Anti-krjavelj

Beseda novinka se glasi: "krjavelj". Nanaša se na domnevne nebodijihtreba v tekmi za predsedniško čast. Četudi vlada ljudovlada, četudi naj bi vsakdo imel pravico, da se poteguje za vsako javno službo, kakor za vsako lahko tudi voli - pa vseeno, kakor se je izrazil nekrjaveljski kandidat, ki tudi sicer rad kakšno nemarno zarobanti, ne spodobi se, da bi se za predsednika gnal kar vsak "klošar" (potepin). Za spodobnost in pravo mero gre, ne za presiljenost pravoznansko.

Zakaj so krjavlji, te na epizodnost obsojene osobe, glavnemu dejanju "na kvaro", kakor bi rekel prvi kritik prvega Krjavlja Fran Levstik? Zato, ker je, heglovsko rečeno, vsak krjavelj posebej "resnica" vsakega nekrjavlja posebej - in ker je krjaveljstvo resnica tukajšnjega političnega prostora vobče. Krjavlji so nebodijihtreba, zato ker neusmiljeno trgajo tančico skrivnosti, brez katere politični establišment ne more praznovati svojih obredov, ne more gnati svojega nastopaštva, ne zmore hipnotizirati ljudstva v iluzijo, da vlada. Pojasnimo!

Krjavlji so tisti, ob katerih se vsak časnikar, vsak komentator vpraša po njihovih "motivih". To je seveda le politično korekten način, da komentatorji povedo dvoje: prvič, krjavlji nimajo česa povedati; ne prinašajo nič novega, nimajo nobenega programa. In drugič: če torej nimajo političnega motiva, jih mora v tekmo gnati kakšen drug podnet, kakšno javnosti prikrito, bržkone sebično sprožilo. Ali pa imajo nekrjavlji kaj novega povedati? Ali ima kateri izmed nekrjavljev kakšen program? A teh vprašanj se pri nekrjavljih ne spodobi postavljati. Pri nekrjavljih smo veseli, če se jim posreči priti do konca stavka, ne da bi zamenjali skladenjski obrazec. Kadar se jim tvegano popotovanje od velike začetnice do pike vseeno ne posreči, občudujemo retorično drznost: bravo, zakličemo, anakolut! Pri krjavlju pa se zrmdnemo: še govoriti ne zna. Če krjavelj beseduje v nepopolnih stavkih, mu zamerimo nedovršenost misli. Pri nekrjavlju občudujemo pretanjeni cinizem: vsakomur dopusti, da po svoje zapolni lakuno! Krjavlji so menda brez "karizme". Nekrjavlje obdaja avra: sled vseh začaranih preteklih pogledov, vseh spoštljivih kamer, tisočerih fotografij s prve strani, sled stiskov rok ameriških generalov in natovskih hujskačev, obstret zastav v ozadju, častnih čet za ritjo in rdečih preprog pod stopali... Zbrišite nekrjavlju ličilo z lic, odmislite zlato kravato, piarovski cirkus in vojne hujskače ... dobili boste krjavlja! Zato je vsak krjavelj vsakemu nekrjavlju posebej neznosen.

A vsi skupaj? Natančneje: zakaj je "krjaveljstvo" neznosno političnemu establišmentu nasploh in z njim njegovim medijskim agenturam? Krjavelj je - ljudski original. Tisto, kar naj bi bilo "pravo" in kar je ustanovljeno v političnem establišmentu nasploh in kar se uteleša v "pravih", v pristnih političarkah in politikih na posebej - je "krjaveljstvu" nasprotno. Je torej nekaj, kar ni ne ljudsko ne izvirno. Res, kdaj smo že videli pravega etabliranega politika, da bi bil izviren? Da bi kdaj kaj izvirnega rekel ali vsaj kaj domiselnega naredil ali se kdaj vsaj malo drugače oblekel? Vprašanja so zgolj retorična, pravi problem se glasi: zakaj se izvirnosti branijo, kakor da bi bila od hudega?

Etablirana politika pozna populizem, a ni ljudska. Če se izvirnosti brani, ljudska ne zna biti, ker biti ne more. Le kako naj bo zajedalska kasta "ljudska": brž ko kaj takega poskusi, je lahko le populistična.

Politični establišment potemtakem pred ljudstvom varuje samo tanka plast ličila. Zgolj zlata kravata, piarovski cirkus in črna limuzina: ideološki aparati gospostva. Ko prikrevljajo na sveto prizorišče krjavlji, ledena grimasa na napudranem licu oblasti razodene svojo kvantaško naravo. Ne pendrek ne železna natovska pest ne tisoči lizunskih intervjujev ne morejo obvarovati pred tem učinkom demistifikacije. Oblast se laže kaže z molotovci, z razigranimi veseljaki alternative: ti so na drugi strani barikade, z njimi se pogovarja skoz policijski vizir in prek megafona specialnih enot. Ti je ne morejo okužiti, nadnje bo, če bo že treba, spustila policijske pse in antiteroristične oddelke. Ampak krjavlji... ti so ji tako podobni. Ti so kužni, še huje: ti so dvojniki. Doppelgaenger: živa mora meščanskega individua. Krjaveljstvo je kuga, ki oblega citadelo oblasti. Še huje: vsak krjavelj je živa priča, da je kuga že v trdnjavi.

A upoštevajmo tole: med petnajstimi napovedanimi kandidati in eno kandidatko za predsedniško funkcijo samo trije nasprotujejo, da bi se Slovenija pridružila zvezi Nato. Vsi trije domnevno "krjavlji". Ti trije domnevni "krjavlji" ta čas zastopajo večino opredeljenega javnega mnenja: kajti večina opredeljenih vprašanih bi ta čas glasovala proti priključitvi Slovenije Natu. Javno mnenje je razcepljeno - establišment je obsceno enoten. Da ni "krjavljev", se večinski glas v političnem hramu sploh ne bi slišal.

Ko je Zveza mirovnih društev, skupin in posameznikov opozorila sedanjega predsednika države na razcep med javnim mnenjem in stališčem političnega establišmenta; ko ga je opozorila, da je doslej vsem delegacijam in delegatom enostransko in zavajajoče predstavljal stališča slovenske javnosti; in ko ga je zato zaprosila, da bi se lahko udeležila srečanja z ameriško-natovsko delegacijo in ji predstavila poglede tistega (ta čas večinskega) dela slovenske javnosti, ki nasprotuje pridružitvi Slovenije zvezi Nato - sedanji predsednik države na prošnjo ni niti odgovoril. - Da ni "krjavljev", bi bilo enoumje.

Prvi kritik prvega Krjavlja Fran Levstik je že opomnil, da taki ne sodijo v salonsko okolje meščanskega romana. Saj so mu bile všeč te "kmetske črtice" - a celo za Krjavlja je napisal takole: "Zlasti Krjavelj bi utegnol kde drugde pripovedovati, kako je hudiča presekal." Levstik bi Krjavlja - upravičeno - črtal iz romana. A kdo se še spomni bledikavih ljubezni Manice in Kvasa, kdo plehkih mladostnih grehov zločinskega starca Piškava? Krjavlja in njegovega hudiča se spomnimo vsi - celo žurnalistični komentatorji, ki so mu sto trideset in nekaj let po literarnem rojstvu izkazali čast, da so ga iz osebnega imena prenaredili v občno ime.