Mirovni muzeji?

Netsanet dela kot sodnik-pripravnik v Etiopiji. Zanima ga, kako oblikovati mehanizem pravnega svetovanja na področjih nasilja zaradi običajnega prava in nasilja v družini, ki bi bil javno financiran (v javnem interesu). Ljudmila dela za Združene narode v Abhaziji, vendar pa vzporedno pomaga več nevladnim organizacijam. Meni, da je t.i. demokratizacija regije v njeno državo pripeljala vojno. Ziah, ki dela za lokalno nevladno razvojno organizacijo, se ukvarja z običajnim pravom, ki dovoljuje in omogoča nasilje nad ženskami v Pakistanu. Sandra je aktivistka krovne ženske organizacije v Kolumbiji, dela z begunkami v mestnih slumih, z ženskami, ki so pribežale iz ruralnih predelov, kjer poteka vladno-gverilska vojna. Njen cilj je usposobiti skupino za trening prostovoljk. Shoba v New Delhiju v gibanju proti diskriminaciji HIV pozitivnih vodi kampanjo proti množični zlorabi medicinskih antiretrovirusnih terapij. Martha, ki je končala MA program na študijah spolov, poskuša pokazati povezavo med vojaškimi konflikti in spolnim nasiljem v Afriki. Salome je gruzijska novinarka, ki bi rada videla, da bi tudi mediji prispevali k zmanjševanju nestrpnosti in transformaciji konfliktov. Felix dela na vladnem uradu za imigracijo in naturalizacijo v Peruju in se hoče dodatno usposobiti na področju varovanja človekovih pravic. Elisabeth zanima, zakaj špansko vlado/politike okupira predvsem ETA terorizem, medtem ko ne posvečajo nobene pozornosti nasilju v družini, "domestic terrorism", kot mu pravi ona, čeprav je v Španiji vsako leto mnogo več žrtev tega nasilja kot pa žrtev terorizma in je nasilje v družini najpogostejši vzrok smrti pri ženskah med 25 in 40 letom.

Vsi omenjeni so študenti EPU, evropske univerze za študije miru in konfliktov v Stadtschlainingu na avstrijskem Gradiščanskem. Vasica, ki se ji reče mesto, ker ima nekaj meščanske preteklosti, leži na griču blizu madžarske meje, eno uro vožnje od Dunaja in je turistično zanimiva zaradi velikega srednjeveškega gradu, v katerem je od leta 1999 postavljen edini mirovni muzej daleč naokoli. Na študiju, ki od začetka devetdesetih let poteka v dveh skupinah in v dveh semestrih, se vsako leto zbere približno štirideset študentov z vsega sveta. Katoliško-protestantska vas (katoliška maša ob devetih, evangeličanska ob desetih), ki jo sicer še vedno zaznamuje nacistična preteklost (od judovskega prebivalstva ni ostalo nič, razen sinagoge, v kateri je dandanes knjižnica EPU) z nekaj sto prebivalci in šest gostilnami tako nenadoma postane multikulturno središče celotnega okraja. Tu se stare mamke, kmetje, gostilničarji, šolarji in trgovke srečujejo s študenti in študentkami iz Peruja, Kolumbije, Kube, ZDA, Kanade, Pakistana, Mongolije, Južne Koreje, Mozambika, Senegala, Ugande, Malawija, Nigerije, Gruzije itd. V vaški trgovini ob običajem tisku prodajajo International Herald Tribune, študenti vsak vikend dobivajo vabila družin na kosila, vsaj enkrat na semester pa je v osnovni šoli organiziran multikulturni večer, na katerem se v malomeščansko-vaškem vzdušju združijo joldarske in afro-azijske kulture.

Dva tedna, ki ju v enem semestru preživim tu, se ukvarjamo z vprašanji kako z mehanizmi "dobrega vladanja" (good governance) in participacije preprečevati konflikte, z razlogi za konflikte, z vprašanji, kakšne lokalne in globalne preference in institucije bi morale imeti vlade in drugi akterji, da bi bilo nasilja in konfliktov manj. Razpravljamo o tem, kaj je oblast in politika, postavljamo si vprašanja globalnih ekonomskih, socialnih, spolnih, religioznih, etničnih in političnih razlik, njihovih učinkov na konflikte in možnih poti iz njih. Govorimo o političnih sistemih, oblasti, civilni/h družbah, nevladnih organizacijah, participaciji žensk, manjšin in posameznikov, demokratičnih kriterijih in o realizaciji človekovih pravice: ocenjujemo posamezne države, itd. Nenehno se prepričujemo, debatiramo, se prepiramo itd.

A tokrat se še posebej zdi, da kljub integriranosti programa, v katerem ni prepovedanih tem, in kjer smo kot udeleženci bolj ali manj enaki, v ozadju nenehno tli nezadovoljsto, da ne rečem jeza in nemoč. Melina z Aljaske, ena od dveh študentk iz ZDA, nenehno problematizira zloglasne prakse vodstva svoje države in se distancira od njih. Večerno skupno gledanje poročil (BBC world ne lovimo, zato se gleda CNN) proizvaja glasne komentarje in ameriški predsednik ob svojem govoru dobi cinični vzdevek "naš najljubši moški". V t.i. integrativnem seminarju si ogledamo dokumentarec skupine Peaceful Tomorrows, skupine nekaj sorodnikov žrtev 11. septembra, ki se v ZDA borijo proti agresivni Bushevi politiki. Skupina ne dovoljuje zlorabe svojcev in svojega trpljenja za opravičevanje vojne, obiskali so žrtve "kolateralne škode" v Afganistanu in zahtevajo vzpostavitev posebnega fonda za žrtve vojne v Afganistanu. Prakticirajo kozmopolitiski diskurz enakosti in nastopajo s preprosto zahtevo po človeški enakosti za ene in druge žrtve. Ameriški mediji in politiki so jih ignorirali. Po filmu izbruhne eden od študentov iz Pakistana, ki najprej pove, da je bil do nedavno velik prijatelj Amerike, in se opraviči za to, kar bo rekel. Vendar ne razume, kako je mogoče, da je vse poročanje tako enostransko in da se "druga Amerika" in njeno mnenje ne sliši nikjer. Potem se opraviči še trikrat. Odgovarja mu Američanka in potem se pogovarjamo o ameriškem patriotizmu in antiamerikanizmu.

Počutim se, kot v nekakšnem mirovnem muzeju. Kot da smo neresnični del multimedijskega performansa, ki demonstrira neko določeno zgodovinsko obdobje. Kolegica, ki skupaj z mano predava na EPU in je pravkar prispela z neke visoke konference v Ženevi, pripoveduje, da je srečala nekega funkcionarja združenih narodov, ki ji je hladnokrvno naznanil, da se bodo Združeni narodi v prihodnosti najverjetneje ukvarjali z ne-CNN-jevskimi konflikti in problemi. Iz časopisa za študente fotokopiram dva "resna" članka o "povojnem" Iraku: v obeh "strokovnjaka" oba vlečeta vzporednice s povojno Japonsko. Eden od njiju nosi naslov: Governance after Saddam. Američani bodo rušili, Evropejci in Združeni narodi bodo gradili. In ne bodo ponavljali napak iz Bosne, Kosova in Afganistana. Vsi zadovoljni v novi mednarodni ureditvi, v kateri je humanitarna intervenca dobila pravo mesto?

Ali smo res že onstran meja "politične" imaginacije? V Orwellovski situaciji, v kateri vsi govorijo nasprotno od tistega kar mislijo, domnevajo ali poznajo kot faktično resnico: napadli bodo Irak, ker bi Saddam lahko napadel njih, a domnevajo, da ne bo napadel, dokler ne bo imel več kaj izgubiti. Torej ga bodo napadli. Prejšnji teden sem po elektronski pošti prejela poziv, naj podpišem peticijo proti tretji svetovni vojni. Po kratkem premisleku sem ga izbrisala.