Abeceda parlamentarne demokracije

Že v prejšnji kolumni, pred mesecem dni ("Ustavna vloga predsednika republike") - pa tudi v pisemcu "Ustavna nevednost naše elite" v vseh treh dnevnikih - sem opozoril na globoko nerazumevanje ustavne vloge predsednika republike, kot sta ga razglašala dva publicista (Nežmah in Štrajn) in en kandidat (Bebler). Vsi trije so na javno kritiko (v tako pomembni stvari) "odgovorili" z (vzvišenim?) molkom - razen če Beblerjevo izjavo na prvem radijskem soočenju kandidatov lahko razumemo kot indirekten odgovor. O tem kasneje.

Malo pa je ta kritika le vplivala - vsaj toliko, da je novinarka radia na tem soočenju neko svoje vprašanje kandidatom oblikovala približno takole: "Kako bi ravnali, če bi kot predsednik republike dobili v podpis zakon, ki bi bil po vašem mnenju ... (očitno protiustaven, očitno nasproten državnim interesom, očitno povsem nesprejemljiv - med nadaljnjo razpravo so se omenjale vse tri take ali podobne formulacije, katera je bila izrecno navedena v prvotnem vprašanju, pa se žal ne spomnim). Ker pri nas ustava predsedniškega veta ne dovoljuje, ali bi kljub temu takega zakona ne podpisali in bi s tem tvegali ustavno obtožbo (torej obtožbo, da ste kršili ustavo)?"

Preden si pogledamo Beblerjev in še druge zanimive odgovore na to vprašanje, še "dodaten pouk" iz tega poglavja ustavnega prava, ker moje prvo kratko opozorilo niti omenjene novinarke radia, da o drugih novinarjih (ali celo o predsedniških kandidatih) sploh ne izgubljam besed, očitno ni spodbudilo k temu, da bi si to poglavje ustavnega prava sami natančneje ogledali. Govoriti o predsedniškem vetu v parlamentarni republiki je absurd, je skoraj "contradictio in adiecto", to sodi v tak ustavni sistem kot sedlo na kravo. Očitno moram, ker pri nas ne politiki ne novinarji "samoizobraževanja" ne marajo, na to ne le opozoriti (kot zadnjič), ampak kar lepo po "šomoštrsko" razložiti, za kaj pri tej zadevi pravzaprav gre.

Nerazumevanje bistva vprašanja se kaže že v napačnem načinu izražanja. Predsednik republike (v parlamentarnem sistemu) sploh nima pristojnosti "podpisati zakon" - on podpisuje samo akt o razglasitvi zakona. Promulgacija zakona, tako se temu učeno reče - ali pa "obnarodovanje" v stari srbski terminologiji. In čemu je ta "promulgacija" sploh namenjena? Danes seveda ne več temu, da bi, kot nekoč, kraljevi sli širom po deželi nepismenemu ljudstvu "razbobnali" (z bobnom sklicali ljudi na trg in jim nato glasno prebrali) kraljeve ukaze oziroma nove postave - danes je za spoznavanje novih zakonov treba pač brati uradni list ali (za zelo površno spoznavanje) vsaj časopise. Zakon se torej v resnici "razglasi" z objavo v uradnem listu - predsednik republike pa mora pred tem podpisati še "ukaz o razglasitvi zakona", ki se prav tako objavi. Funkcija tega "ukaza" pa je samo v tem, da z njim formalni šef države potrdi, da je to besedilo, ki se pošilja uradnemu listu v "obnarodovanje", res zakon, ki ga je po predpisanem postopku sprejel za to pristojni organ, torej parlament. Samo če bi bilo tu, torej v postopku, kaj hudo narobe, bi predsednik republike podpis lahko zavrnil - pred kratkim je bil npr. nemški predsednik soočen s tako dilemo, ker ni bilo povsem jasno, ali je v Bundestagu sprejeti zakon tudi v Bundesratu dobil potrebno večino glasov ali ne. Ali se z vsebino zakona predsednik republike strinja ali ne, je za akt promulgacije povsem nepomembno. In nepodpis promulgacije zakona iz takega razloga bi bil izjemno huda in groba kršitev ustave - zakonodajni organ, ki določa vsebino zakonov, je namreč po ustavi samo parlament, ne tudi predsednik republike.

Če bi parlament sprejemal zakone, ob katerih bi predsednika republike npr. postalo sram, da formalno načeluje taki državi, bi lahko - po morebitni diskretni ali javni grožnji v tej smeri - samo še protestno odstopil. In, pohvalno, nekako tako je na gornje novinarkino vprašanje nekaj predsedniških kandidatov tudi odgovorilo: najbolj odločno Kreft (oziroma še ostreje Bučar), pa tudi Jelinčič in Brezigarjeva, le da je slednja dodala še nekaj, kar pa jo, zlasti kot pravnico, kaže v nekoliko dvomljivi luči: da je "pa pred odstopom še dosti možnosti vplivanja na vsebino takega zakona v zakonodajnem postopku". Seveda je dosti takih možnosti, samo za predsednika republike pa prav nobene - njemu je vmešavanje v delo katerekoli veje oblasti prepovedano! Zakaj, sem razložil že zadnjič in ne bom ponavljal.

Še bolj se je blamiral pravnik Arhar ("da, tvegal bi ustavno obtožbo" - beri: zavestno bi kršil ustavo!), manj zamere za podobno stališče si zaslužita nepravnika Drevenšek in Cekuta. In Bebler? Tudi on je v bistvu (indirektno) odgovoril enako - namreč z besedami, da je nekaj takega storil že Kučan leta 1998, češ, potem se to očitno sme in bi to lahko storil tudi jaz. Kandidatova nepreciznost pri tovrstnih ustavnopravnih vprašanjih, da ne uporabim kakšnega močnejšega izraza, pa je lepo vidna že iz tega, da je bilo Kučanovo ravnanje ob tistem zakonu bistveno drugačno od tistega iz novinarkinega vprašanja, kar je bilo očitno tudi iz Beblerjevega lastnega opisa tega primera - kljub temu pa ga je kandidat navajal v podkrepitev lastnega, ustavnopravno zgrešenega stališča. Ni dobro, če kandidati ustavnopravnih okvirov vloge predsednika republike ne poznajo - in še manj je dobro, če mislijo, da jih poznajo, pa jih v resnici ne.

Ampak gornje vprašanje je bilo vendarle precej specifično pravniško - zlasti nepravnikom tu spodrsljaje lahko mirno odpustimo, izvoljenega bodo že še pravočasno poučili, kaj sme in česa ne. Hujše je, da kandidati (praktično vsi razen Bučarja) zavajajo volilce tudi glede bolj običajnih, ljudem bližjih reči - ko jim obljubljajo, kaj vse da bodo naredili ali za kaj vse da se bodo vsaj "odločno zavzemali", če bodo izvoljeni. Pa se za nobeno politično ali zakonsko odločitev, ki jih sprejemata vlada in parlament, predsednik republike niti zavzemati ne sme. To je stvar političnega in zakonodajnega procesa, stvar vsakodnevne borbe med vladnimi in opozicijskimi strankami - vpletanja v to pa bi se moral predsednik republike ogibati kot hudič križa. Zakaj, sem že zadnjič razložil. Na primer: ali je bolj prav banke in Lek prodati tujcem ali ne, o tem so politična in strokovna mnenja deljena - šele čas bo pokazal (vsaj do neke mere), kdo je imel bolj prav, vlada ali opozicija. In za to bodo, upajmo, eni nagrajeni in drugi kaznovani na naslednjih volitvah - predsednik republike pa mora o vseh takih in drugačnih dilemah tekoče politike lepo molčati, podeljevati odlikovanja in občasno spregovoriti ljudstvu kaj modrega o zelo splošnih temah, ne da bi se s tem spuščal v politični boj med vlado in opozicijo. Tudi zato so za tako "čudno" funkcijo primernejši modri starci, ne pa mlajši politiki, polni neizživetih političnih ambicij in načrtov. To spada v abecedo parlamentarne demokracije - žal pri nas niti te abecede še ne obvladamo.

Čemu potem neposredne volitve predsednika in kaj potem kandidate v kampanji sploh spraševati? Dve zanimivi vprašanji. Moj odgovor lahko najdete na drugem mestu v tej številki Mladine.