Evropska kariera ljubljanske molotovke

Prevladujoče teme so bile: kako preprečiti vojno, zaustaviti uničevanje planeta, uveljaviti socialno pravičnost, zaustaviti privatizacije javnih služb, obvarovati javne dobrine pred ublagovljenjem, zaustaviti vse hujšo neenakost v svetovnih in v lokalnih merilih, podreti nove berlinske zidove, onemogočiti pogubne politike transnacionalk ..., skratka: kako zaustaviti svetovno politiko novega liberalizma. Socialni forum v Firencah je obravnaval vprašanja, od katerih je odvisna prihodnost nas vseh. Pri marsikaterem izmed teh problemov gre pravzaprav za vprašanje, ali bo človeštvo sploh imelo prihodnost. O teh problemih etablirana evropska politika le redko govori. V tukajšnji predsedniški volilni kampanji, denimo, ni o njih nihče spregovoril. Cvet tukajšnje etablirane politike zgodovinskih vprašanj trenutka ni sposoben formulirati, jih bržkone ne pozna in do njih ne zmore nikakršnega odnosa - ne aktivnega ne kontemplativnega.

A v tem se ne razlikuje kaj dosti od sedanjih oblastnikov v preostali Evropi. Marsikoga so sicer gibanja, ki so se zbrala v Firencah, resda prisilila, da se vsaj z nekaj puhlicami ozre na planetarno zgodovinsko krizo. A odgovora, ki jih daje etablirana politika Evrope, sta v temelju le dva, in oba sta fiktivna. Ali obsceno zagovarjajo neoliberalno globalizacijo z ideološkimi argumenti iz ropotarnice žargona hladne vojne ("svobodni svet, svobodni trg, svobodni kapital"). Ali pa demonizirajo "ekonomske nujnosti" in demagogizirajo o skrbi nacionalne države za "svoje" ljudi. Prvim se menda reče desni, drugim pa levi "center": pridevnika se nanašata na retoriko, samostalnik "center" se ne nanaša na nič, saj so oboji desničarji, saj oboji tekmujejo v desnem ekstremizmu, brž ko gre za tujce, "ilegalne" migrante, za zapiranje meja, za rasizem v misli, besedi in dejanju, za razbijanje socialne države, za netenje tihe, a zagrizene državljanske vojne vseh proti vsem - in, vsaj kar zadeva "tranzicijske" dežele, tudi kar zadeva militarizem, vojno hujskaštvo in servilnost do svetovnih vladarjev ...

Politični establišment - stranke, parlamenti, razni predsedniki - se ne samo ogibljejo, da bi se soočili z resničnimi problemi zgodovinskega trenutka, temveč so neposredno v službi sistema, ki te probleme proizvaja, zaostruje, množi. Zaradi neoliberalne preobrazbe države so žal tudi državne uprave vse manj sposobne za pozitivno delovanje. Neoliberalna politika jim odvzema materialna in nematerialna orodja, da bi opravljale vlogo, ki naj bi jo država imela v modernem svetu. Ironično - ali pa simptomatično - je, da je vlogo moderne države najlaže povzeti s ta čas tako zelo zlorabljeno besedo "varnost". Medtem ko je "varnost" v najbolj elementarnem pomenu varnosti pred napadom, zlorabo in prevaro pravzaprav že zagotovil "stari režim" administrativne monarhije, so se ljudstva sveta po revolucijah lotila ambicioznejših načrtov: zdravstvenega varstva, socialne varnosti, varovanja okolja... Človeštvu so se odprla nova obzorja: ni šlo brez revolucij, klasičnih nacionalnih in sodobnih socialističnih - a zdelo se je, da je "varnost" v elementarnem pomenu že zdavnaj zagotovljena in da je mogoče od negativne drže "varnosti pred" preiti k pozitivnim praksam "svobode za". Tako nekako je vsaj kazalo od šestdesetih let naprej, tako je kazalo še v času velikih bojev ljudstev realnega socializma v osemdesetih.

A že v istem času je neoliberalizem našel odgovor, kako podaljšati agonijo kapitalizma: uničil je državo blaginje, razdrl socialno državo celo tam, kjer je zares nikoli niso imeli - in državo spremenil v stroj za zatiranje in vojskovanje. Sedanja neoliberalna država je bojni stroj za permanentno policijsko vojno navznoter in za najrazličnejše oblike vojskovanja navzven - od kulturne okupacije do ekonomskih vojn do humanitarnih bombardiranj, higienskih pobijanj, hitrih eksekucij in vojaških zasedb. Vse to trpljenje, vsa ta kri, vsa ta mizerija za to, da bi transnacionalke ohranile profitno stopnjo nad 15%.

Ljudstva sveta se seveda organizirajo, da bi premagala zgodovinsko zagato, še bolj, da bi izkoristila možnosti, ki jih odpira zlom zatiralskega in izkoriščevalskega svetovnega sistema. Gibanja, ki so se zbrala na socialnem forumu v Firencah, so del teh prizadevanj. Politični establišment se s temi zavzemanji sooča s pendrekom in skoz policijski vizir, kdaj pa kdaj tudi "čez muho" ognjenega orožja. Politična kasta, ki ni sposobna formulirati zgodovinskih vprašanj trenutka, jih bržkone ne pozna in do njih ne zmore nikakršnega odnosa, ima jasno strategijo proti tistim, ki so vsega tega sposobni - ki so sposobni celo, da prinašajo rešitve. Strategija je "kriminalizacija".

Pri kriminalizaciji edinih smiselnih politik sodobnosti gre seveda za propagandno vojno. Za proizvodnjo javnega mnenja, v kateri pridno sodelujejo vladajoča občila: nemara so nasedla demagogiji oblastnikov, mogoče zavestno sodelujejo - vsekakor kolaborirajo. Ljubljansko Delo je o prvem dnevu firenškega foruma poročalo le z napisom pod fotografijo - in z naslovom: "V Firencah doslej brez nemirov". Težko bi z manj besedami povedali več svinjarije. Tudi oddaja "Porta a porta" na italijanskem prvem programu je imela naslov "L'invasione dei no global". Ampak tam so dali besedo tudi organizatorjem foruma in raznim sodelujočim. Delo je povzelo samo nasvet Oriane Falacci, naj Florentinci z udeleženci foruma ravnajo kot s fašistično drhaljo.

Vendar pa kriminalizacija ni samo agitpropovski prijem. Je tudi način, kako fizično ovirati gibanje - s prepovedmi vstopa v državo, z omejevanjem gibanja ipd. Je izgovor za obračunavanje s pripadnicami in pripadniki gibanj: z aretacijami, sodnimi pregoni ali kar preprosto s pretepanjem. Je opravičilo za šikaniranje in diskreditiranje - spomnimo se ljubljanske afere s fantomsko "molotovko" pred italijanskim veleposlaništvom. Naposled je tudi podlaga za ubijanje...

Kriminalizacija alternativnih politik sicer ni uradno stališče nobenega trenutnega režima - a paradoksno omogoča dejansko kriminalizacijo z ustreznimi represivnimi praksami na ravni podrejenih represivnih organov. S to zvito potezo so represijo izmaknili spod javnega nadzora, do neke mere pa so jo bržkone tudi prestavili v sivo cono lukenj v predpisih.

V pripravah na firenški forum je italijanska policija sodelovala s policijami v tujini, menda v okviru "Policijske delovne skupine za terorizem". Sodelovanje z drugimi nacionalnimi policijami je v oddaji "Porta a porta" potrdil tudi podsekretar v ministrstvu za notranje zadeve Antonio D'Ali. Firenški časnik La Nazione je 23. 10. zapisal, da vlado zlasti skrbi dolgi seznam prihajajočih tujcev, med katerimi da bodejo v oči "skupine, kakršna so tisti Slovenci, ki so si izbrali ime Molotov. Kot ruski revolucionar in pozneje državnik. In kot vžigalna steklenica." Res, napisati bi morali primerjalno literarno zgodovino "ljubljanske molotovke"! Njena eksistenca je zgolj literarna - a njeni učinki so realni. Tako realni, da na policijskem seznamu "skupin ali elementov, ki pripadajo radikalnim frakcijam protiglobalističnega gibanja ali pa veljajo za nevarne redu in javni varnosti" častno figurira "antagonistična skupina AC Molotov - gruppo antagonista AC Molotov".

Seveda se boste vprašali, kako "skupina", ki je v Ljubljani pomemben in kakovosten subkulturni dejavnik, ki se pogovarja z mestnimi oblastmi in ki je v svojem kratkem življenju opozorila že na marsikateri zgodovinski problem in razkrinkala marsikatero lumparijo ... kako ta spoštovanja vredna "skupina" postane "radikalna ali nevarna redu in javni varnosti", brž ko prestopi schengensko mejo in se znajde v civilizirani "Evropi"? A tokrat ne smemo biti pikri do schengenske Evrope. Ne smemo prehitro kriviti sosednje policije.

Ta podatek mora skrbeti ministra Bohinca, ne firenško policijo. Skoraj zagotovo ga je poizvedla slovenska policija v okviru mednarodnega sodelovanja. Če bi ime "skupine" zapisal pisec, katerega materni jezik je italijanščina, bi bržkone zapisal "ZA Molotov" - "zona autonoma". "AC" v italijanščini nima smisla: je pa samoumevno za slovenskega pisalca - "avtonomna cona".