Povožene železnice

Slovenija ima šanso, da se na zemljevid svetovnega gospostva vpiše še s čim več kakor s tem, da se na skupinski sliki z natovskimi hlapci v njenem imenu prerivata kar dva predsednika. Zdaj bomo imeli tudi referendum z najdaljšim vprašanjem v zgodovini človeštva - in s tem tudi izviren prispevek k tehnologijam gospostva. Ne le to: ob gnojnici, ki jo na železniški referendum hitijo zlivat nekateri tukajšnji časnikarji, bomo poslej tudi vedeli, kdo pri nas so "novi psi čuvaji", kakor je bojevnike za neoliberalno globalizacijsko politiko imenoval francoski novinar Serge Halimi, čigar knjigo smo pravkar dobili v slovenskem prevodu.

Že bežen pogled na referendumsko vprašanje je zadosti, da tudi manj poučeni v folkloristiki tukajšnje politike zaslutimo, da zadeva smrdi. Smrdela je že poprej, že ko je železničarski sindikat zbiral podpise za referendumsko pobudo. Bržkone o nobeni taki pobudi občila niso manj obveščala, bržkone še nobene niso gospodarji javnega prostora tako skrbno zavili v molk in pozabo. Medijske agenture oblasti so seveda tudi pri nas pretežno medijske agenture oblasti, in vajeni smo že, da zlasti steklo pričakajo vsako pobudo, ki vznikne zunaj monopola strankarskega establišmenta. Navadili smo se tudi, da se v ideoloških aparatih države ne piše in ne govori o svetovnih okvirih dogodkov, o strukturnih vzrokih procesov, da se ne praska pod protokolarno površino: to je tabu, to je tako rekoč nespodobno, kdor javno razkriva strukturne procese sedanjega kapitalizma, tega obravnavajo po regulah o nespodobnem razgaljanju. A ob železniškem referendumu je bilo prikrivanja, zamegljevanja, netočnosti, ignorance in arogance še za te znane manire le preveč: zadeva smrdi!

Zadeva smrdi, ker je simptom. Simptom, pod katerim se skriva, skoz katerega se po svoje izraža nič manj kot osrednje vprašanje sodobnega človeštva, glavno razpotje našega časa: naj gremo po poti neoliberalne globalizacije pogubi naproti - ali se upremo kapitalski paradigmi smrti in poskusimo najti še kakšno prihodnost?

Na prvi pogled naj bi se na referendumu odločali, ali naj Slovenske železnice še naprej ostanejo enotno podjetje, kakor hočejo njihovi delavci in delavke, ali pa naj bi jih razbili na manjše kose, ki bi jih potem postopno razprodali, kakor hoče vlada v svojem zakonskem predlogu. Ob pazljivejšem branju pa vidimo, da hočejo delavke in delavci preprečiti privatizacijo železnic. To vsekakor izhaja iz nekoliko nenavadne formulacije: "da se v primeru privatizacije javno podjetje Slovenske železnice privatizira zgolj kot celota tako, da država ohrani večinski delež in prevladujoč vpliv". Železnice naj ostanejo skupaj, večinski lastnik z odločilnim glasom pa naj bo država. Železniški sindikat si ne upa naravnost nasprotovati privatizaciji železnic: očitno meni, da je to ultimat Evropske zveze. To je sicer res ultimat Evropske zveze - vendar pa je vsesplošna privatizacija tudi avtentična politika vseh dosedanjih tukajšnjih "tranzicijskih" vlad. Nismo opazili, da bi se med farso pridružitvenih "pogajanj" tukajšnji "pogajavci" kdaj uprli privatizaciji na sploh in posameznim vrstam privatizacij na posebej. Vseeno pa železničarji poskušajo ustaviti razdiralne posledice privatizacije železnic: onemogočiti hočejo zasebno gonjo za dobički in zavarovati javno naravo železniških uslug.

Prav v tem je civilizacijsko razpotje: ali "liberalizirati" vse družbene dejavnosti, vključno z zdravstvom, šolstvom, pokojninami, transportom, energijo, naravnimi viri, občili, kulturo ... "liberalizirati", to je, spremeniti te "usluge" v tržno blago in vse te dejavnosti podvreči gonji za zasebne dobičke - ali ohraniti javno naravo vsaj pri nekaterih dejavnostih, vsaj nekatere javne "usluge" odtegniti kapitalistični akumulaciji in jih zadržati v ne-kapitalističnih obzorjih drugih, ljudem in naravi prijaznejših vrst družbenosti, v horizontih recipročne menjave, odložene medgeneracijske menjave, lahko bi dodali tudi (nekapitalističnega) trga. Dilema je preprosta: ali ohraniti "evropski" tip socialne države in jo nadalje razvijati - ali se ukloniti napadom neoliberalizma, katerega učinke lahko najjasneje vidimo, denimo, v ZDA. Pri tem ne smemo pozabiti, da je "evropska" socialna država dosežek stoletnih socialnih bojev, revolucij, uporov, vztrajnih prizadevanj milijonskih množic - in da je tudi liberalni model "dosežek" nekega razrednega boja, namreč boja velikega kapitala, svetovnih izkoriščevalcev in njihovih zatiralskih pomagačev. Tudi ne smemo pozabiti, da je Evropska zveza, "EU", ta čas, žal, na barikadah "ameriškega" neoliberalnega modela. V nasprotju s puhlicami, s katerimi nas pitajo trenutni oblastniki in njihovi psi čuvaji, je dilema, k sreči, še zmerom: "Katera Evropa? Evropa socialnih dosežkov delovnih razredov - ali Evropa zajedalskega kapitala?"

Železničarji s svojimi zahtevami branijo socialno Evropo, branijo državo, ki brzda ekscese kapitala. Sedanja vlada razbija socialno državo, zastopa Evropo (?) kapitala, kakor zastopa železno pest neoliberalnega izkoriščanja in zatiranja - zvezo Nato. Ali pa bodo ljudje, ki bodo glasovali na referendumu 19. januarja, res vedeli, o čem se odločajo?

Preden oddate svoj glas, preberite, kakšna je bilanca privatizacije železnic v Veliki Britaniji. V nesrečah, do katerih je prišlo zaradi dotrajane opreme, nespoštovanja varnostnih predpisov, preutrujenosti delavcev in podobnih stranskih učinkov gonje za dobičkom, je umrlo 80 ljudi, okoli 960 je bilo ranjenih. Privatne železniške kompanije so opustile "nerentabilne" vlake in ukinile popuste - tudi popuste za učence in študente. Liberalna politika se navadno propagira z gonjo proti "dragi državi". A zaradi privatizacijskega opustošenja bo britanska država v naslednjih desetih letih v železnice vložila 60 milijard funtov. Ne dopustite, da neoliberalizem povozi naše železnice!