Povabilo na večerjo

Če bi v sicer številnih bolj ali manj pedantno izdelanih novoletnih evidencah poskušali odkriti, kaj je v letu 2002, ki se navkljub svoji prozaičnosti vpisuje v kronologijo evropske širitve kot zgodovinsko leto, prežemalo vladajoče retorike na Slovenskem, bi se morali nujno ustaviti ob ideji konca. Delo je končano, je ob koncu svojega desetletnega predsedniškega mandata brez posebnih težav ugotovil Milan Kučan. Kriteriji, na katerih sloni ta ocena, naj ne bi bili samo jasni, ampak - tako se vsaj zdi - tudi nesporni: tranzicija je pri koncu, denacionalizacija in privatizacija tudi, država je vzpostavljena in pripravljena na vstop v EU in Nato. Da je to vse, kar smo si želeli, je kar sredi svojega mandata sprevidel tudi Janez Drnovšek, ki bo zdaj, ko so "vsi cilji, ki smo si jih zastavili, doseženi", na Kučanovem položaju očitno negoval samo še svojo slo po oblasti.

Ugodje, ki ga je politična zgodba o uspešnem koncu vsakokrat, ko je bila izrečena, z magično močjo razširjala okoli sebe, je bilo tolikšno, da ni postala odvečna samo refleksija tega, kar naj bi se v resnici končevalo; enako, če ne še bolj nadležno, so izvenela tudi konkretna vprašanja o vseh začetkih. Da bi spodbudili ne samo interes za spoznavanje razlike med začetkom in koncem, temveč tudi smisel za ironijo, distanco in hipokrizijo, se spomnimo, da je bila Slovenija takoj po novembrskem povabilu v Nato uvrščena med "bivše sovjetske republike". Na koncu svoje osamosvojitvene poti, na kateri ni bilo prizanešeno nikomur, ki bi si drznil o Sloveniji razpravljati v jugoslovanskem ali - bog ne daj - balkanskem kontekstu, je pristala v bivšem sovjetskem lagerju. Vsaj za tiste, ki so dobro desetletje urejali vprašanja slovenske identitete, sadili lipe, risali grbe, študirali domobransko prisego in oživljali Karantanijo, bi moral biti tovrsten začetek poti v "novo obdobje slovenske zgodovine" travmatičen. Toda razen peščice antiglobalistov, ki so ob tej anglo-ameriški poenostavitvi ex-sveta poskočili, ni bilo nikogar, ki bi ga tovrsten napad na kolektivno identiteto vznemiril. Je posredi zgolj ravnodušnost? Sprijaznjenje s tem, da mali narodi v svetu velikih ne morejo razglašati svoje zgodovine? Utrujenost od vseh in vsakogar, ki mu je bilo potrebno celo desetletje razlagati, kaj Slovenija je in predvsem kaj ni? Ali pa je posredi kaj drugega, globljega? Recimo konceptualna stiska izdelovalcev nacionalne mitologije, po kateri zdaj, ko imamo svojo državo, slovenski fantje ne bodo nikoli več umirali na tujem za tuje interese? Kako lahko to mitologijo uskladimo z našim članstvom v Natu? Se ni zunanji minister Dimitrij Rupel hudo motil, ko je na višku slovenskega turbokapitalizma govoril, da se šele z vstopom v Nato končuje obdobje komunizma? Kar se z vstopom Slovenije v EU in Nato v resnici končuje, je samo mit o tem, da "smo na Slovenskem mi gospodar". Če bi bilo po pravici, bi zdaj, ko se bodo z institucionalnim vključevanjem v evro-atlantske integracije polja kolektivne zavesti morala razširiti, mitotvorci lahko priznali, da je od vsega tistega, s čimer so psihološko opremili vzpostavljanje slovenske države, ostala samo še carina na Kolpi.

Celo v primeru, ko se pridružimo tistim, ki v tem ne vidijo nič slabega, ne gre prezreti dejstva, da bosta po tem, kar je po spektakularnem padcu Zida iz vsega skupaj nastalo, običajni moški in ženska, ki sta morala že vsaj enkrat zamenjati svojo državo, ideologijo, dokumente in denar, presojala tudi nove politične projekte. Skrajno nezaupljiva in previdna bosta torej. Delo, ki je po uradnih objavah oblasti končano, sta sprejela stoično, brez aklamacij. Nobenega navdušenje ni več; tudi zaloge nezadovoljstva so potrošene. Treba je računati s tem, kar je na koncu ostalo. Šteje samo tisto, kar se da prešteti. Da zaradi sprejema v Nato in EU v Sloveniji ne skačejo ravno od navdušenja, je opazil celo poročevalec The Economista, ki ne skriva podatka, da se samo zaradi članstva tukajšnje življenje ne bo bistveno izboljšalo. Kvečjemu obratno. Sicer pa nas z dozdevkom Evrope, v kateri se enako za vse cedita samo med in zdravo mleko, ne slepijo več niti uradne politike. Če izpustimo svetovni trač o terorizmu, ki je v Ljubljani naletel na presenetljivo odprta ušesa, je od vsega lepega, kar so nam oblasti na to temo že lep čas sporočale, ostalo samo prepričanje, da izbire pravzaprav ni. Če je to res, se seveda vsiljuje vprašanje, čemu potem tratiti čas, denar in energijo za referendume, ki nam predstojijo? Kaj naj izbiramo v situaciji, ko ni kaj izbrati? Bo v skladu z Ruplovo formulo, po kateri "se ne spodobi zavrniti povabila ne večerjo", tisto, čemur bodo oblasti dale ime referendum, samo kolektivni test spodobnosti? Kaj dosti več tudi ne more biti, če seveda drži izjava veleposlanika pri Natovi misiji v Bruslju Matjaža Šinkovca, po kateri je slovenska vlada povabilo zveze Nato dejansko že sprejela, kar je minister Rupel tudi pisno potrdil lordu Robertsonu. Edino, kar je še potrebno, je formalni podpis pristopnih protokolov in njihova ratifikacija.

Morda bi bilo dobro, če bi vsaj na koncu oblasti prenehale s slepomišenjem in sprenevedanjem. Za začetek naj državljane namesto na referendum raje povabijo na večerjo. V imenu pravice do izbire predlagam štiri menuje: slovenskega, evropskega, ruskega in seveda mehiškega.