Na novega predsednika - star pritisk

Lani sem - tu v Mladini in drugod - ne enkrat opozarjal na hudo nerazumevanje ustavne vloge predsednika republike pri nas. Ker časopisne strani hitro odletijo na smeti in v pozabo, naj kakšno misel iz teh lanskih kolumen preprosto ponovim. Že v julijski sem poudaril, da je bistvo funkcije predsednika republike nepristransko moderiranje v morebitnih konfliktih ali napetostih med tremi vejami oblasti. "Če jih ni, v bistvu nima kaj delati - samo za to ga namreč v parlamentarnih demokracijah v bistvu imamo: da bo tam s svojo umirjeno in nepristransko besedo v trenutku, ko jo bomo potrebovali. Če je ne bomo, pa še bolje za nas. Kučan pod silnim pritiskom ljudskega in medijskega nerazumevanja njegove funkcije (čemur pa se tudi sam ni kaj dosti upiral, če se blago izrazim), pa gotovo tudi zaradi 'podedovanih' osebnih in političnih vezi funkcije predsednika republike ni zmogel izoblikovati (zlasti v ljudski zavesti) čisto tako, kot bi bilo to za parlamentarno republiko najbolje."

Proti koncu predvolilne kampanje sem o tem nekaj več povedal z naslednjimi besedami: "Hujše je, da kandidati zavajajo volilce ... , ko jim obljubljajo, kaj vse da bodo naredili ali za kaj vse da se bodo vsaj 'odločno zavzemali', če bodo izvoljeni. Pa se za nobeno politično ali zakonsko odločitev, ki jih sprejemata vlada in parlament, predsednik republike niti zavzemati ne sme. To je stvar političnega in zakonodajnega procesa, stvar vsakodnevne borbe med vladnimi in opozicijskimi strankami - vpletanja v to pa bi se moral predsednik republike ogibati kot hudič križa. Na primer: ali je bolj prav banke in Lek prodati tujcem ali ne, o tem so politična in strokovna mnenja deljena - šele čas bo pokazal (vsaj do neke mere), kdo je imel bolj prav, vlada ali opozicija. In za to bodo, upajmo, eni nagrajeni in drugi kaznovani na naslednjih volitvah - predsednik republike pa mora o vseh takih in drugačnih dilemah tekoče politike lepo molčati, podeljevati odlikovanja in občasno spregovoriti ljudstvu kaj modrega o zelo splošnih temah, ne da bi se s tem spuščal v politični boj med vlado in opozicijo. Tudi zato so za tako 'čudno' funkcijo primernejši modri starci, ne pa mlajši politiki, polni neizživetih političnih ambicij in načrtov."

Drnovšek sicer še ne spada med 'modre starce', na srečo pa tudi ne več med 'mlajše politike, polne neizživetih političnih ambicij'. Tudi zato sem ga v finišu volilne tekme, ko sta preostala le še on in politično 'še neizživeta' Brezigarjeva, tudi sam podprl - upajoč seveda, da ne bo podlegel skušnjavi vpletanja v vladno politiko, ki sem jo že v julijski kolumni kratko takole označil: "Pri njem bi se morda utegnila pojaviti nevarnost, da bi glede na njegove mednarodne izkušnje in sposobnosti on kot predsednik republike povsem zasenčil zunanjega ministra, kar bi bilo spet lahko resna sistemska motnja za avtoriteto vlade in za 'ustavnokonformno' delovanje parlamentarnega sistema vladavine."

Ta nevarnost ali, recimo raje blažje, ne najbolj zaželena možnost razvoja položaja seveda še nikakor ni mimo, toda novinarji so tudi v tem primeru takoj dali vedeti, da so oni tisti, ki ustvarjajo javno mnenje. Kam ga usmerjajo, k spoštovanju ustave ali proč od nje, to jih kaj dosti ne zanima - tudi v takem vprašanju, kjer je prav njihov pritisk na prvega predsednika republike v veliki meri soodgovoren za to, da se prvih deset let ta državna funkcija in njena podoba v javnosti ni razvijala povsem skladno z ustavno zamislijo. Kučan je bil dober in "še živ" politik, ki ob burnem političnem dogajanju že sam ni hotel politično kar umolkniti (potem ko je v letu 1991 izvrstno odigral takrat še bistveno drugačno ustavno vlogo predsednika predsedstva RS, zlasti v času brionskih pogajanj) - ljudje, nevajeni pravil parlamentarne demokracije, so ga kasneje večinoma kritizirali, da se ob spornih vprašanjih premalo oglaša, ne preveč - mediji pa so tu z velikim veseljem raje "poslušali ljudstvo", ne ustave, in so ga neprestano silili v politična opredeljevanja.

Da ne bodo spet mediji vsega krivi: jasno, da glavno odgovornost za delno napačno izoblikovanje podobe predsednika republike v naši parlamentarni demokraciji nosi on sam, ki se tem ljudskim in medijskim pritiskom nikoli ni dovolj odločno uprl. Tudi naša pravna in politološka stroka je to vprašanje popolnoma zanemarila in se ni nikoli oglasila (če izvzamem dva, tri svoje člančiče).

Ne, seveda niso vsega krivi mediji - ampak podcenjevati pa njihove vloge in odgovornosti tudi ne smemo. Še zlasti, če vemo, kako zelo se politiki bojijo, da bi se novinarjem zamerili.

In zato sem resno v skrbeh, kako bo sedaj na novega predsednika Drnovška vplival stari, znani medijski pritisk, ki se je že začel. Tolaži me sicer to, da Drnovšek po naravi ni tak ljubitelj medijskega nastopanja kot prejšnji predsednik - toda, če se bo pritiskom uspešno upiral, ga utegnejo pa mediji pred ljudstvom očrniti, da je zato slab predsednik!

Le 14 dni po Novem letu ni ničesar izjavil - in že začno novinarji postavljati začudena vprašanja, v enem od dnevnikov pa se pojavi celo masten naslov "Kje neki je predsednik republike" in pod njim med drugim reci in piši: "Mnogi so se namreč, ker iz urada predsednika republike letos ni bilo slišati nobenega glasu, začeli spraševati, kaj se dogaja oziroma kje je predsednik republike. Še posebno, ker se predsednik Drnovšek ni oglasil ob doslej precej neuspešnem dogovarjanju vlade in parlamentarnih strank v tako imenovani evro-atlantski koordinaciji, v kateri poskušajo najti soglasje o tem, kdaj in kakšen referendum razpisati o vstopu v Nato in včlanitvi v EU."

Lepa reč. Sedaj naj bi se torej Drnovšek moral oglašati še ob banalnih proceduralnih zapletih, ob kakršnih še Kučanu ni prišlo na misel, da bi se oglasil? Kdaj in kakšen referendum razpisati, je stvar vlade in parlamenta - predsedniku republike se ne v taka ne v drugačna politična vprašanja ne le ni treba, ampak se sploh ne sme vmešavati. Zakaj že ne? Ponovimo iz ene od lanskih kolumen:

"V parlamentarnem sistemu je predsedniku republike namreč tako rekoč prepovedano (ne s črko, ampak z duhom oziroma smislom take ustavne ureditve), da bi se spuščal v vladno-opozicijske spore in obračunavanja. ... Ostati mora ves čas nevtralen, da bi lahko s te nevtralne pozicije uspešneje in kredibilno interveniral v politično življenje v skrajno redkih primerih, ko mu ustava tako intervencijo zapoveduje: predlaganje kandidata za predsednika vlade v političnih krizah (po rednih volitvah je to politično pomembna funkcija le, kadar izid volitev ni povsem jasen), razpustitev parlamenta, kadar ta zaradi notranje razcepljenosti dalj časa ni sposoben formirati vlade (tu je funkcija našega predsednika ustavno žal preveč okrnjena), predlaganje ustavnih sodnikov, guvernerja Narodne banke, ombudsmana itd. (tu je pa pri nas zelo okrepljena) - in komaj še kaj."