Čisto navadni domači teroristi

'S tem, ko smo postavili nasilje v družini ob bok mednarodnemu organiziranemu kriminalu..., cestno-prometni varnosti in gospodarskemu kriminalu,... smo potrdili, da gre za resen problem'
Rado Bohinc, Delo, 18.1.2003

Moja študentka Elizabeth iz Španije je v svoji specialistični nalogi o razmerju med t.i. "hišnim" in ETA terorizmom izračunala, da je v Španiji letno petkrat več (!) smrtnih žrtev nasilja v privatnosti kot pa smrtnih žrtev ETA terorizma. A španska država temi domačega nasilja ne posveča skoraj nobene pozornosti in mu namenja karseda malo sredstev. Nasprotno velja za terorizem, ki tudi v javnosti prepričljivo velja za največjo "nacionalno nevarnost".

Tako rekoč vse svetovne razprave o varnosti, nevarnosti in nasilju, družinsko nasilje oziroma nasilje v privatnosti izpuščajo iz svojih velikih kalkulacij. Njih se tičejo "nacionalna, regionalna in globalna varnost", ki ju zagotavlja vojaški stroj. Današnji nacionalno varnostni ustroj s svojim propagandnim aparatom predpostavlja, da nas ogroža ali pa nas bo v neki (hipotetični) prihodnosti ogrožal nek nasilni, državi in prebivalcem tuji sovražnik. Ta nas lahko, posebej po 11. septembru, napade s kemičnim, biološkim, jedrskim, ali kakšnim četrtim orožjem. Strah pred terorizmom, ki ga mediji neutrudno sejejo med prebivalce planeta, ustvarja vero, da smo totalno ogroženi: že jutri nam na naši domači železniški postaji, v naši šoli itd, grozi teroristični napad. V vseprisotno teroristično grožnjo TV-verniki ne verjamejo le v tistih državah, kjer se s terorizmom soočajo vsak dan, temveč tudi v državah, kakršna je Slovenija, kjer so tovrstni ekscesi bolj malo prisotni in verjetni.

Nasprotno se, vsaj do nedavnega, za nevarnosti, žrtve, in dolgoročne posledice, ki jih povzroča nasilje v privatnosti, ni zmenil skorajda nihče.

To nasilje - zvečine nad otroki in ženskami, je bilo od vekomaj tabu tema. Tudi dandanašnji ni bistveno drugače. Tema nasilja v družini je postala javna in politična tema, o kateri so začeli razpravljati celo notranji ministri šele potem, ko so jo več desetletij na dnevni red spravljale feministke in šele potem, ko je po večletnih kampanjah tudi v novinarskih vrstah prodrlo spoznanje, da gre za problem, ki ga brez resnega posredovanja in ukrepov ne bo mogoče omejiti. Citat iz intervjuja ministra Bohinca kaže na začetno priznanje nekega politika, da gre za zelo resen, pazite, varnostni problem (!). Z novim predlaganim zakonom o policiji bi naj bilo mogoče nasilnežu z odredbo za nekaj časa (po mojem mnenju premalo časa) prepovedati približevanje, če ne bo opustil svojih nasilnih dejanj, tudi če bo prepoved zadevala njegovo lastno stanovanje. In policija naj bi končno tudi po zakonu začela skrbeti za zaščito žrtev. Zdaj namreč morajo iz nasilnih situacij in iz stanovanj bežati žrtve in se skrivati v varnih hišah (če le-te sploh obstajajo in če tam imajo prostor) ali kje drugje zaradi bojazni, da jih bo nasilnež odkril in se znesel nad njimi. Poleg tega je odgovornost v glavnem prevaljena na njih. Z novim zakonom bo (če bo v tej obliki sprejet) torej končno vzpostavljen korak k zaščiti človekove pravice do življenja brez nasilja tudi v privatnosti. A le korak.

Da bi bilo storjeno kaj bistveno več, bi namreč bilo treba temeljito delati na spremembi predpotopnih nadvse pa stereotipnih načinov "mišljenja" o (ne)varnosti, nasilju in obrambi. Varnost je visoko cenjena in največkrat tudi še kako preplačana vrednota in garancija, ki ji bo šele treba vzeti "pravo mero". Od vsepovsod nas poskušajo "zavarovati", pravzaprav nas terorizirajo ravno z varnostjo: varovala naj bi nas policija, zavarujemo se obvezno zdravstveno, dodatno zdravstveno, obvezno pokojninsko, dodatno pokojninsko, socialno...Imamo življenjsko, nezgodno, avtomobilsko zavarovanje, zavarovani smo proti požaru, poplavi, vlomu in tatvini. Pred kratkim so delodajalci posebej izdelovali izjavo o varnosti na delovnem mestu in nas pošiljali na zdravniške preglede, v stanovanjih in avtomobilih imamo alarmne naprave... Varnost je imperativ sodobne družbe, slednja pa čedalje bolj postaja pojem, katerega pomen je ravno ta, da je skrajno nevarna. Politike varujejo posebni varnostniki, policija poskrbi za varnost ob državniških obiskih, takrat si privošči tudi kakšne "posebne ukrepe" in "strokovne prijeme". Vojska ima tukaj kajpak posebno mesto, saj bi naj imela vlogo varovanja države same in torej skupaj z varnostjo države zagotavljala tudi vse druge "pod-varnosti", tudi varnost njenih prebivalcev. V globalnem ekonomskem smislu je država, ki lahko zagotovi "varnost naložb" tujega kapitala, obravnavana kot "varna država". Zagotavljanje varnosti je torej vrhovni sodobni politični in komercialni imperativ. Vsi se moramo varovati in vsi bi morali imeti interes za varnost. A vendar, kaj je varnost? Kdaj se počutimo varni? Pred kom ali zakaj se naj (za)varujemo? Pred tatovi, vlomilci, vsiljivci, nesrečami, boleznijo, starostjo, pred nasilneži, ki domnevno prihajajo od nekje "zunaj"? Zavarujemo naj "državo pred zunanjimi grožnjami". Analize varnosti, ki nam jih dandanes priskrbijo varnostni strokovnjaki, nam na pladnju prinašajo "ocene" (pravzaprav nas strašijo!) varnostnih situacij, nam šepetajo, da nikdar ne bomo imeli dovolj vojaških in podobnih sredstev, da bi lahko bili varni. Za to plačujemo visoke davke in stopamo v mednarodna zavezništva.

Najnovejši podatki policije, ki se ne nanašajo na nobene in nikakršne zunanje nevarnosti, pa govorijo, da je v Sloveniji nasilja vse več in da se od vseh prijavljenih (!) nasilnih dejanj kar 85 % zgodi doma, torej v naših toplih in nežnih slovenskih domovih. V letu 2001 je policija obravnavala več kot 10 tisoč primerov ogrožanja varnosti v zasebnem prostoru. Devet od deset osumljenih je moških. Poleg žensk so žrtve predvsem otroci (podatki so povzeti po Delu). Drugače rečno, večine prebivalstva torej ne ogrožajo nobeni in nikakršni posebej zli in "zunanji" Bin Ladni, Sadami Huseini in podobni hipotetični teroristi, ampak čisto navadni, vsakdanji in zvečine za štirimi stenami skriti hišni, torej domači in nadvse dejanski teroristi: najpogosteje naši bratje, strički, možje, očetje... Hkrati investiramo ogromne denarje v nacionalne vojske in obrambe (seveda se ravno tam urijo ljubi bratje, strički, možje, očetje), ki naj bi ščitile predvsem ženske, šibke in otroke pred potencialnim napadom zunanjih sovražnikov.