Vojska in drugi konteksti

Vsaj tu, v provinci, kjer Rumsfeldovo poveljstvo nad Kučanom in Drnovškom ne proizvaja še nobenih blagodejnih učinkov, smo si naivno domišljali, da v slovenskih vladajočih krogih alternativa Natu ne obstaja. Saj ne, da bi kaka militantna duša tudi v resnici verjela, da bi od članstva v tej orjaški vojaški mašineriji produktivne množice prebivalstva utegnile imeti kake koristi, ampak takole, od daleč, je bilo videti, da nacionalna gospoda zlepa ne namerava zavreči zgodovinske priložnosti, da tudi sama, "za skupno mizo", prispeva kak funt mesa k vzpostavitvi univerzalne vladavine absolutne brezobzirnosti.

Res je, da je elita oblasti tovrstne priložnosti precej izkoriščala že doslej: molčala je, ko je pod varstvom Združenih narodov padla Srebrenica, molčala je, ko je padel Grozni, molčala je, ko so v palestinska naselja vdrli izraelski tanki, molčala je, ko so ji Bushevi poslali v podpis listino, po kateri so pred komaj ustanovljenim Mednarodnim sodiščem za vojne zločine Američani bolj enaki od vseh drugih smrtnikov. Niti na nekaj tako človeško preprostega se ji ni zdelo vredno odgovoriti, kot je javno izraženo čudenje skupine ljubljanskih študentov nad tem, da sestavljajo "humanitarno pomoč", ki jo slovenska vlada pošilja v Afganistan, kjer civilno prebivalstvo umira od mraza in lakote, puške in strelivo. To si velja zapomniti: da namreč slovenska vlada raje pošilja solidarnostno pomoč afganistanskim oblastem kakor pa ljudem, ki zaradi ameriške vojne proti terorizmu dobivajo status kolateralne škode. Če podatki o orožju, ki je v drugem humanitarnem paketu pred dnevi odpotovalo iz Ljubljane v že tako razsuti Afganistan, vsaj približno držijo, se sploh ne bi smeli čuditi, če se bo kateri od slovenskih nadutežev pred kakim tujim novinarjem pohvalil v starem evropskem slogu: Wenn ich das Wort Menschlichkeit hoere, greife ich nach dem Revolver!

Zato pa smo se tem bolj čudili ministru Grizoldu, ko je rekel, da Reuterjevim novinarjem ni rekel tistega, kar je vsaj še trikrat rekel. Če na tem mestu zanemarimo kontekst, ki ga tako ali tako lahko razumejo samo posvečeni, potem se seveda vsiljuje sklep, da v vladnih krogih alternativa Natu obstaja. Če se torej zgodi, da po kaki božji ali kateri drugi previdnosti ne bomo šli v Nato, bomo prosto po ministru Grizoldu zgradili svoj, slovenski Nato, ki bo še lepši in še dražji od severnoatlantske zveze. To, da bo lepši, smo ugotovili šele zdaj, ko je obvisela v zraku splošna vojaška obveznost za ženske v najlepših letih; da bo dražji, pa tako nikoli ni dvomil nihče, ki se je vsaj malo pozabaval s slovensko državno potrošnjo.

So taki, ki so v tej ministrovi zamisli takoj odčitali grožnjo vsem, ki bi na referendumu, ki ga nobena od politik ne na levi ne na desni ne potrebuje, čeprav ga ne upa sesuti, utegnili glasovati proti vstopu Slovenije v Nato. Če boste glasovali proti, vas bomo vse, moške in ženske, strpali v vojaške uniforme. Država potrebuje vojsko in vojska potrebuje državo. Če ste proti vojski, ste proti državi. Tako nekako. Kdo bi si mislil, da bo po toliko naporih in vseh do absurda prignanih prizadevanjih, da bi izbrisali vse, kar nas je povezovalo z nekdanjo Jugoslavijo, eldeesovski minister "v zgodovinskih trenutkih" spregovoril v jeziku oficirjev JLA? Tisti, ki so ta jezik prepoznali, so v njem prepoznali tudi grožnjo. Ne proti teroristom, proti nam je uperjena.

Drugi so v ministrovi alternativi Natu odkrivali politično neumnost par excellence. Ampak tisti, ki štejejo, so molčali. Predsednik vlade ni niti približno nakazal, da se namerava odkrižati ministra, ki s takimi neumnostmi po nepotrebnem vznemirja državljane. Pa smo res prepričani, da je tovrstna neumnost povsem iztrgana iz vladajočega konteksta? Da po vseh tistih uradih in agencijah, kjer vzpostavljajo iz dneva v dan vsak svojo malo državo, ne sedijo ljudje, ki po vseh spektakularnih krajah orožja in uporih vojakov po vojašnicah ne sanjajo o redu in disciplini, kakršna sta vladala v dobrih starih časih, ko smo se vojske praviloma morali bati?

Tretji so v luči politične mimikrije, ki dobiva v teh krajih status nacionalnega športa, v ministru Grizoldu prepoznali največjega bojevnika proti Natu. S svojo izjavo o dokončni emancipaciji žensk naj bi bil namreč ne le nagovoril, ampak tudi naščuval proti vladajočim politikam še vse tiste običajne moške in ženske, ki se za politiko ne brigajo kaj dosti. Da bo proti vladi, ki hodi po svoje ideje na smetišče zgodovine, glasoval sleherni, je v teh krajih stvar civilnega etosa. Seveda bo ta etos na hudi preizkušnji, če bo vlada referendum za Nato izgubila. Po politični logiki bi morala opozicija tedaj terjati njen odstop. Če bi se to zgodilo, bi prišli na oblast oni, ki so še bolj za Nato od teh, ki bi morali oditi. Izbire so torej nadvse pičle. In če sploh zaradi česa, potem si zaslužijo našo pozornost zato, ker nam razkrivajo, v kako opcijsko revni družbi živimo.