Pripis k slovenski medijski podobi

Simptomatično: le tri dni potem, ko smo v Večerovem komentarju lahko brali o klavrni usodi statuta, ki bi vsaj na formalni ravni onemogočal lastnikom, da bi ravnali z Večerom "kot svinja z mehom", so nas vidni slovenski novinarji (Lesjak, Repovž, Crnkovič) na nacionalkinem omizju o aktualnih razmerah v slovenskem novinarstvu do polnočnih ur prepričevali, de se v slovenskem medijskem prostoru in s slovenskim medijskim prostorom ne dogaja nič posebnega. Natančneje: da se tukaj ne uveljavlja nobena od tistih praks, ki jo skupaj s civilno družbo Barbare Brezigar naskakuje opozicija, ko terja zase tisto, kar ima pozicija: svoj prostor in čas pod slovenskim cenzorskim soncem namreč. Saj ne, da bi lastniki, politiki in bogataši zatrli svojo slo po oblasti nad mediji, ampak vse tisto, kar si javnost predstavlja pod pritiski na novinarje, je po nacionalkinem omizju od znotraj votlo, od zunaj pa obdano z ničem: lastniki so nevidni, nadzorniki neslišni, uprave znotraj svojih tržnih absolutizmov prosvetljene, oglaševalci in politiki seveda zoprni, ampak vse njihove zoprnije se odvijajo v mejah znosnega. Ne briga jih niti ideologija niti politika; edini interes, ki ga jasno zasledujejo vsi po vrsti, je profit. Kar je najbrž vse res. Ampak tisto, kar dela to resnico manj ljubko, je zamolčano dejstvo, da kratka zgodba o profitu ni ideološko nevtralna: v tej zgodbi je skoncentrirana najbolj brezobzirna politika na Slovenskem.

Če predpostavimo, da slovenski medijski prostor ni nekaj, kar bi lahko brez socialne, kulturne in politične škode skrčili na ljubljansko medijsko sceno, se seveda vsiljuje vprašanje, kako je lahko pri televizijskem sestavljanju podobe slovenskega medijskega prostora ostalo mariborsko pričevanje o "svinji in mehu" povsem prezrto? To, da imajo ljubljanski kolegi z lastniki , ki so - in to ni nepomembno - tudi Večerovi lastniki, drugačno izkušnjo, še ne pomeni, da je njihova izkušnja edina možna. Edina slovenska pravzaprav. Ali pač? Je ta, ki je nastala na drugem, manj srečnem koncu države, že irelevantna za izpisovanje slovenske medijske podobe? Statistično neznačilna? Kaj pa, če je simptomatična? Kaj pa, če je gospoda, ki se je po skrivnostih slovenske tranzicije dokopala do ključnih medijev v državi, svoj pritlehni projekt ugonabljanja novinarstva in novinarjev začela preizkušati najprej v provinci; tam, kjer so možnosti odpora najmanjše, umevanja družbene vloge medijev najbolj čudaška in solidarnostne mreže najbolj razcefrane? Kar jih že dobro desetletje cefra, je boj za obstanek, ki ga z vsemi svojimi psihosocialnimi implikacijami izpisujejo 20 in več odstotne stopnje brezposelnosti.

To, da tisti, ki držijo v rokah državni aparat, stiskajo za vrat ene bolj kakor druge, nam seveda veliko pove o naravi te države. Kdor bo namreč poskušal dešifrirati glavne medijske lastnike v Sloveniji, bo pač prisiljen ugotavljati, da za vsemi paradržavnimi vrstami in podvrstami stoji v Ljubljani in Mariboru vlada. Po tistem, ko je njen visoki uslužbenec postodušno razložil, da pranje denarja v državni banki ni stvar novinarjev, je vsaj tu, v provinci, nastal vtis, da se novinarjem in novinarstvu v tej državi ne piše nič dobrega. Ta vtis so samo še poglobili komunikacijski zapleti, ki so si jih lahko privoščili preiskovalci napada na novinarja Mira Petka. Kako si je po tistem, kar se je zgodilo našemu koroškemu novinarju, sploh še mogoče domišljati, da se v slovenskem medijskem prostoru ne dogaja nič posebnega? Ali ni to, da so človeku do nerazpoznavnosti obdelali glavo, zadnji možni alarm, da je nekaj narobe? Ne samo zaradi razbite glave, pač pa zaradi vsega, kar se že dobri dve leti s pomočjo državnih manipulacij in banalizacij primera Petek zgošča okoli te glave. Kar so nam pristojni skozi ta primer sporočali, je vsaj po mojem mnenju vtkano v slovensko medijsko podobo: namreč dejstvo, da bo razbiti novinar, ki pričakuje od države kaj več od vladajoče ignorance, zagotovo deležen njene arogance. To dejstvo zaokroža tudi skrepenela cehovska zavest, da so napadalci dosegli svoj cilj: po napadu na Petka ni več nikogar, ki bi se resno ukvarjal z neprijetno konkretnimi vprašanji koroške tranzicije. Tako preprosto je to v Sloveniji: razbiješ enega in si zagotoviš molk vseh. Koliko je na ta molk vplival s svojimi odškodninskimi tožbami proti šestim avtorjem in časopisnimi hišam, ki so prispevke o napadu na Petka objavljale, koroški podjetnik Janko Zakeršnik, je drugo vprašanje. Kar nam to vprašanje omogoča misliti, čemur daje obliko, so pritiski na novinarje. In da ne bo pomot: v to igro moči niso vpleteni samo tipi zakeršnikovega formata. Bolj kot njegova je vznemirjala sveta preproščina enega od Večerovih nadzornikov, ki bi novinarje najraje pometal skozi okna, tu in tam pa bi katerega tudi na gobec.

Preden se začne kaka dobra duša, ki ji ni povsem jasno, kdo bi sredi slovenske medijske idile lahko bil svinja in kdo meh, povejmo znova, da je večinski lastnik Večera država. Lastniške logike, ki jih je doslej prakticirala izven Ljubljane, so seveda profitne logike. Kar so te logike proizvedle, je zavest, da država v Mariboru, ki ga izdatno poseljuje z mentalitetami avstrijskih kočijažev, angažiranega in kritičnega tiska ne potrebuje. Resnico, da na svojem nacionalnem robu ni pripravljena trpeti ničesar, kar bi lahko prispevalo k nacionalni produkciji in distribuciji idej, je izpričala že nekajkrat: ko je pomagala študentom odtegniti najprej Katedro in potem Marš, nazadnje pa je drznim znanilcem sprememb onkraj Trojan prepustila potop Pomurske založbe in Založbe Obzorja.