Dol z insekti - naj živijo mravlje in čebele!

Ena novejših krasot tukajšnjih družbenih kreativcev, ki se nam je ponudila, je jumbo plakat z napisom: Dol z insekti! Živalca, ki jo v povečani obliki ponuja na ogled, vsekakor zbuja upanje, da bo njena dovolj velika in grozna podoba povzročila, da se s kreativci strinjamo in da bo z obljubljenim sredstvom nastopilo odrešenje vseh naših insektnih težav. Če bi kreativci kaj podobnega napisali za katerega od sesalcev, bi se prav gotovo zgrozili. A med insekti (še posebej nekaterimi vrstami) in ljudmi še vedno vlada dovolj solidna bariera, ki jih drži izven moralne zaščite človeške skupnosti, da mirno sprejmemo prastaro svetopisemsko trditev, ki o govori, da živali lahko uporabljamo bodisi tako da jih ubijemo, ali kako drugače. In žuželke so uporabne v različne namene, privatne in javne. In na zemlji jih je še v obilju, saj so največja skupina živali.

Nedolgo nazaj so nas v šolah učili, da obstajajo "koristne in škodljive" živali, kar velja tudi za žuželke. Tudi v otroških leksikonih dandanes piše, da nekatere žuželke ljudem povzročajo težave: denimo prenašajo bolezni ali pa jedo kmetijske pridelke, se zajedajo v telesa. A da so kljub temu nekatere žuželke za ljudi zelo koristne. Sicer pa gre za vrsto, ki jo otrokom pogosto prodajajo kot ljubke drobne zastopnike živalskega sveta, seveda kadar gre za pikapolonice, metuljčke, travnate čričke in podobne srčkane živalice: pesmice segajo od metuljčka cekinčka, preko pikapolonice do (najhuje) hude mravljice.

A to je vendarle le del zgodbe: žuželke hkrati predstavljajo vir strahu, groze in sovraštva za številne občutljive človeške prebivalce, da prebivalkah tega sveta sploh ne govorimo. Insekti pogosto služijo kot metafore groze in podob drugosti v literaturi, še posebej pa v hollywoodski produkciji. Kafkina preobrazba v ogromno žuželko je le ena od njih, in v njej se soočamo z lastno identiteta tistega, ki postaja/postane drugi. Insektne primere kot izražanje sovraštva do drugega so pogoste. Nedavno smo imeli v Sloveniji primere sovraštva do ilegalnih prebežnikov, v katerih so se pojavljale primere prebežnikov kot nadležnih insektov, ki se jih je treba čimprej iznebiti. Insektne primere so odlična podkrepitev naših predsodkov: nekdo je priden kot mravlja, deloven kot čebela, len kot trot, nadležen/tečen kot muha. Drugi bodo označeni za stenice, tatinski mrčes, rekli bodo, da jih je bilo kot ščurkov ali kobilic itd. Temu se ponavadi pridruži še govor o zajedalcih. Starega in novega rasizma si takorekoč ne moremo predstavljali brez zlorabe insektov.

Insektologija je že zdavnaj, najprej v času nacionalnoekonomskih ved Adama Smitha, pozneje pa v delih številnih ranih družboslovcev postala nenehen vir metaforike in zgledovanja družbenih ved nasploh. Troti, mravlje in čebele predstavljajo neusahljivi arzenal behaviorističnih predstav o ureditvi družbe. Če vemo, da je Darwin prebiral Adama Smitha in se pri njem ogledoval za nekaterimi tezami, ki jih je pozneje zagovarjal v svoji teoriji evolucije, in če smo brali Mandevilla, potem se moramo nad bližnjim razmerjem med insekti, družboslovci, humanisti in kreativci posebej zamisliti. Bernard Mandeville je v osemnajstem stoletju napisal svojo slavno Zgodbo o čebelah (The Fable of the Bees) s podnaslovom Privat Vices - Public Benefits. Skrajšano nam podnaslov pove bistvo zadeve: četudi se privatno obnašamo nemoralno, pokvarjeno, bomo v končni instanci v politiki dobili javno korist. Tudi če posamezniki funkcionirajo po nareku svojih egoističnih interesov, je rezultat lahko kljub temu javno, splošno dobro, le pustiti jih moramo, da stvari počnejo po svojih instinktih. Mandeville svojo tezo ponazori z analizo sistema čebeljega panja. Prav ta (torej način življenja insektov) je v knjigi sredstvo za razlago družbenega organizma, koncepta številka ena v danes shiranih družboslovnih teorijah.

Mandeville v svoji zgodbi o čebelah poleg moralne teorije, ki je svojevrsten reductio ad absurdum (kritika teorij o dobrem divjaku) in predhodnica "onstran dobrega in zla" pri Nietzscheju (preko mnogih primerjav in dokazovanj iz sveta živali in t.i. primitivnih družbenih skupnosti, ki so takrat že bile v debati) razvije tudi vrsto konkretnih napotkov za primerno družbeno ureditev, med katerimi so denimo nasprotovanje šolam za revne, zahtevanje primerne socialne oz razredne razdelitve, zavzemanje za neenakost, ki omogoča, da ima družba na razpolago vse sloje delavcev, poudarjanje, da je predvsem revščina motiv za delo pri nižjih razredih, da torej morajo biti revni, da bi sploh hoteli delati, obramba luksuza in tako dalje. Njegov vpliv na druge avtorje je bil predvsem v smeri laissez-faire filozofije Adama Smitha. Insektni instinkt funkcionira znotraj družbe kot "nevidna roka" (Smith) in skozi privatni egoizem posameznika avtomatično ustvarja javno dobro. Čebele delavke se pri sami organizaciji, pri vprašanju trotov obnašajo egoistično, vendar organizem kot celota potem funkcionira v dobro vseh. Hkrati so za varnost samega čebeljega panja pripravljene umreti, čeprav nimajo od tega nobene koristi; korist ima njihova vrsta, ali če rečemo z besednjakom današnjih sociobiologov, "njihovi geni". Torej organizem pravzaprav ne učinkuje le funkcionalno, ampak tako rekoč demokratično: kot sebični konformizem, ki deluje kot totalna demokracija ter producira nov (globalni) sistem.

Ni slučajno, da se dandanes posebej in ponovno oglašajo in uveljavljajo družbeni teoretiki in razvojni ekonomisti, ki bodisi z lepim glasom, z elegantnim pristopom, umirjeni in nestrastni, ali kot "svetovni strokovnjaki", podkovani z argumenti nobelovcev in s številnimi darvinizmi, zagovarjajo teorijo nevidne roke (takoimenovana deregulacija gospodarstva). Ravno nevidna roka je danes, v postsocializmu, dominantna globalna ekomoska fundamentalistična ideologija svobodnega trga, ki preprečuje globalno regulacijo ekonomije, pohlepa, revščine in izkoriščanja. Logika čebel ali trotov, pikapolonic ali stenic še kako sodi k temu. Kdo so torej vaši insekti, kateri so korsitni in kateri škodljivi, si lahko izberete sami. Pa prijetno vožnjo!